Končno sem dočakal dan, ko Slovenija ne bo del Evrovizije. Ne zato, ker nimamo glasbenikov. Ne zato, ker nimamo idej. Ne zato, ker nam ne bi uspelo sestaviti še ene baladice z nekaj angleškimi frazami in dramaturgijo na nivoju osnovne šole. Razlog je precej bolj preprost: Izrael bo nastopil. In mi ne bomo. Bravo in kapo dol odločevalcem za to potezo, ki bi ji morale slediti vse ostale države.
- Shizofrenost desnice / podpirajo Izrael in glasujejo za evrovizijsko popevko
- Nam je res treba na Evrovizijo 2014 v Koebenhaven?
- Zakaj Izrael nastopa na evropskih prvenstvih?
Če bi mi kdo to rekel pred desetimi leti, bi rekel, da se heca, čeprav sem vedno sam ponavljal, da bi bilo prav, da za kakšno leto ali več zapustimo Evrovizijo. Ne iz razlogov, kot so sedaj uporabljeni, ampak ker je Evrovizija začela izgubljati svoj čar. Sedaj smo dobesedno v situaciji, ko največje evropsko kičasto glasbeno tekmovanje razpada pod težo geopolitičnih ego-tripov, moralnih pozicij in PR-bitk. Tako daleč smo prišli.
Ko se nekdo odloči izstopiti, to ni več samo glasbena odločitev, ampak politična drža. Tako se je zgodilo tudi z nami. In prav je tako.
Ne moremo si zatiskati oči pred tem, da se na svetu dogajajo stvari, ki presegajo meje razumnega, humanega in sprejemljivega. Ko se neka država znajde v središču resnih mednarodnih obtožb o hudih kršitvah človekovih pravic, je popolnoma legitimno, da se vprašamo, ali želimo stati na istem odru, mahati z zastavicami in ploskati, kot da je vse v najlepšem redu.
Slovenija je tokrat rekla: ne. Ne bomo dali legitimnosti dogodku, ki vztrajno ignorira moralne zaplete, v katere je ujet. In to ni kaprica, ni impulziven izbruh, ni preobčutljivost. To je odločitev, ki ima hrbtenico. Včasih je treba stopiti korak nazaj, da narediš prostor za pravi kompas.
Evrovizija se že dolgo ne vrti več okoli pesmi, vokalov in scenografije. Gre za simboliko. Gre za to, kdo stoji ob kom in kaj s tem sporoča. Slovenija se je odločila, da ne bo sodelovala v zgodbi, ki normalizira nasilje in trpljenje, ne da bi se o tem sploh želela pogovarjati. Evropa sicer rada govori o vrednotah, a ko pride do trenutka, ko bi jih morala pokazati v praksi, se pogosto raje skrije za bleščice, nepotrebne ognjemete in generične pop refrene.
In zato je naš izstop pomemben. Ni pomemben zato, ker bo Evrovizija zaradi nas propadla. Ker ne bo. Gre za to, da smo se odločili, da obstajajo situacije, v katerih je prav reči dovolj, tudi če se industrija zabave dela, da je vse le neobvezna igra.
Bolje je ostati doma z mirno vestjo, kot sedeti v dvorani, kjer se skozi glasbo spira politična resničnost. Če že ne moremo vplivati na to, kaj druge države počnejo, lahko vsaj vplivamo na to, česa kot narod ne želimo podpirati. In letos, ali kadarkoli že, tega resnično ni mogoče spregledati.
Slovenija si je izbrala stran, ki je v skladu z vrednotami, ki jih tako pogosto pridigamo. Za spremembo jih tudi živimo.
