Slovenija. Dežela miru, zelenih gozdov in, bodimo iskreni, dežela kraje koles, registrskih tablic in tistih betonskih okraskov, ki čudežno izginjajo iz krožišč. Standardni kriminal, ki ga pričakuješ in sprejmeš kot del folklore. Potem pa se nekdo očitno zbudi z briljantno in nadvse bizarno idejo: “Veš kaj bi danes lahko naredil? Odrezal glavo Tita s kipa na trgu.” To je ostudno dejanje in obsodba je potrebna. Vedno. Ampak ne morem si pomagati, da se ne bi vprašal: “Zakaj bi nekdo želel imeti doma odrezano glavo Tita?” In kdo je bil tisti, ki si jo je zaželel doma?
- Čestitke Janezu za nov mandat na čelu SdSa / 32 let že vodi stranko SdS, Tito in Stalin bi bila ponosna nanj
- Potpićan / Labin / Tito / zapuščena rudniška separacija
- 4. maj 1980 / Josip Broz – TITO
Točno to se je zgodilo. Ne samo, da jo je odrezal, ampak jo je očitno želel odpeljati domov. Ker, jasno, kaj je bolj estetsko primerno za popestritev dnevne sobe kot več desetkilogramska, bronasta glava nekdanjega voditelja Jugoslavije? Manjka samo še osvetlitev in miza za kavo. Zastavlja se mi vprašanje: Kdo je bil naročnik tega? In predvsem, s kakšnim namenom? Kot “statement”? Kot skulptura za nad kamin? Kot nenavaden, a trajen, opomin na zgodovino?
Takšno dejanje je vandalizem. Pika. Ni pogum, ni “umetniška instalacija”, ni “junaški upor” proti simbolom. Je samo uničevanje javne lastnine in kulturnega artefakta. Ne glede na to, ali ti je osebno všeč ali ne, mu ne odrežeš glave. To nima nobene zveze z zgodovino, ampak z motenim dojemanjem realnosti.
To ni stvar, ki jo kupiš v Ikei (čeprav, če bi bila, bi bila verjetno razprodana v treh urah). To tudi ni art deco zadeva, ki bi jo obesiš na steno zraven makrameja in fotografij iz dopusta. To je težko, bronasto breme, ki bo v dnevni sobi vzela vso pozornost. Obiskom boš moral pojasnjevati, da to ni “fejk” , ampak original iz Velenja.
Če kdo misli, da so spomeniki statičen, dolgočasen del mesta, dobrodošel v Velenje. Tukaj očitno nič ni zares varno.
Zgodovina se ne dogaja samo v knjigah in na uradnih proslavah, ampak tudi sredi noči, z žago in prtljažnikom. Ti kipi imajo več akcije kot povprečen turist v Piranu. Malo jih prestavljajo, malo prebarvajo, včasih pa, no, jim nekdo vzame glavo domov.
Zgodovina nas še vedno razdvaja, to vemo. Simboli še vedno sprožajo čustva, bodisi jezo, ponos ali nostalgijo. Ampak ko nekdo odreže glavo kipu, to ne pomeni, da rešuje zgodovino. Pomeni samo, da ne zna o njej govoriti. Pomeni, da je tiha, dostojanstvena debata zanj predolga in preveč zapletena, zato je lažje vzeti žago.
In dokler bo to naš “dialog”, bomo vedno znova tam, kjer smo. V državi, kjer se preteklost ne zaključi, ampak se samo obglavi.
