Ker pozimi sneži, se Slovenija spremeni v kolektivno presenečenje. Ne zaradi snega. Zaradi ljudi. Trije centimetri belega “sranja” so dovolj, da pozabimo vse, kar smo se kdaj naučili o prometu, fiziki in zdravi pameti. Ceste so krive. Občina je kriva. Država je kriva. Vreme je krivo. Vsi, razen nas. Ko pozimi sneži, so vsi šokirani. Vozniki, pešci, občine, država. Edini, ki niso presenečeni, so otroci. In psi. Otroci zato, ker je sneg še vedno nekaj čarobnega. Psi pa zato, ker jih briga. Njim je vse super, dokler lahko tekajo po belem in pustijo sledi, ki nimajo nobenega smisla.
- Sneg sredi aprila, oranžni alarm in panika v medijih
- Darsovci pri pluženju uvoza na avtocesto proti Celju s snegom zasuli uvoz na avtocesto proti Ljubljani
- Strah pred višino / z gondolo na Marmolado / 3265 metrov visoko na sneg
Ko pozimi sneži, cestne službe spet “zatajijo”. Ker bi morale seveda čarobno očistiti ceste, polne stoječih avtomobilov. Plug naj se teleportira skozi kolono. Sol naj pade z neba. Zastoji pa so očitno zgolj urbana legenda. Če stojiš eno uro na obvoznici, je jasno, da nekdo drug ni opravil svojega dela, kajne?
Dejstvo, da se cest ne da čistiti, ko so na njih zastoji, je očitno nepomembna podrobnost. Plug namreč potrebuje prostor. In cesto. Ne pa parkirišča, ki mu pravimo prometni pas. Ampak ne, problem je vedno “neorganiziranost”. Nikoli to, da smo se vsi hkrati odločili, da gremo na pot, brez zimske opreme, brez potrpljenja in z idejo, da se bo svet prilagodil nam.
Ko pozimi sneži, se ljudje zapeljejo na cesto z letnimi gumami in s samozavestjo nekoga, ki je enkrat gledal rally po televiziji. Potem obstanejo. In čakajo. In se jezijo. In tvitajo. Ker seveda ni njihova krivda, da so obstali sredi klanca.
Ko pozimi sneži, se kolone ustvarijo same od sebe. En vozilo avto, ki se je ustavilo, en nesrečen tovornjak z letnimi gumami in imamo popoln prometni kolaps. In ko enkrat stojimo, stojimo vsi. Tudi tisti, ki bi lahko cesto očistili. Ampak to seveda ni naša odgovornost. Mi samo stojimo.
Ko pozimi sneži, vsi iščemo krivca. In ga vedno najdemo povsod drugje. Nihče pa noče priznati, da smo problem mi. Naša neprilagodljivost. Naša nuja, da moramo nujno nekam priti takoj zdaj. Naša nesposobnost sprejeti dejstvo, da zima pač pomeni zimo.
In potem pride večer. Tišina. Belina. Romantika. Objavimo fotko zasneženega balkona in napišemo, kako je zima lepa. Kako je vse umirjeno. Kako obožujemo sneg.
Do naslednjega jutra. Ko spet stojimo. In se sprašujemo, kdo je kriv.
Ker pozimi sneži.
