Italija je ena tistih držav, kjer misliš, da te nič več ne more presenetiti. Hrana je vrhunska, kava je religija, promet je kaos z nekakšnim notranjim redom. Potem pa pride trenutek, ko stopiš na stranišče in ugotoviš, da je poleg WC školjke koš. Ne kar nek koš. Koš za straniščni papir. In na steni napis, da papirja ne meči v stranišče. Ja, precej pogost pojav je to.
- V Italiji vozim italijansko
- Roadtrip po Italiji s Teslo / 8 dni in preko 2500 kilometrov / ali obstaja “range anxiety”
- Sicilija z letalom in avtom v številkah in fotografijah / kaj sem videl in kje sem spal
Prva reakcija je “wtf”. Druga je rahlo nezaupanje. Tretja pa tisti notranji dialog, kjer se sprašuješ, ali je to šala ali resno opozorilo. Ni šala. In ja, mislijo resno. Zakaj?
Razlog ni v tem, da bi Italijani imeli drugačen odnos do higiene ali da bi jih preprosto brigalo. Razlog je precej bolj pragmatičen in ima veze s stvarmi, ki jih turist običajno ne vidi. Kanalizacija v številnih italijanskih mestih je stara. Zelo stara. Včasih tako stara, da bi si zaslužila lastno zgodovinsko tablo. Cevi so ozke, sistem je bil načrtovan za čase, ko je bil WC papir luksuz in ne osnovna oprema vsake kopalnice.
Ko temu dodaš še stare stavbe, slab padec cevi in ponekod greznice, hitro postane jasno, zakaj papir v WCju ni vedno dobra ideja. Zamašitev ni teorija, ampak realnost, ki jo je nekdo že večkrat drago plačal. Zato se je razvila navada. In ta navada se je obdržala, tudi tam, kjer bi danes morda šlo brez težav.
Seveda to ne velja za vso Italijo. V sodobnih hotelih in novih stanovanjih nihče ne bo dvignil obrvi, če papir roma tja, kamor smo navajeni.
Ampak v starih mestnih jedrih, na jugu, na otokih ali v kakšnem simpatičnem apartmaju, kjer je kopalnica manjša od kovčka, pravila postanejo drugačna. Koš poleg WCja ni estetska izbira, ampak nuja.
Zanimivo je, da Italijani to sprejemajo povsem brez drame. To je pač del vsakdana. Tako kot bide, ki ga imajo skoraj povsod in ki spremeni celoten koncept higiene. Papir tam ni glavni igralec, ampak zgolj pomočnik. Morda ravno zato ta navada domačinom nikoli ni bila posebej čudna.
Za popotnika pa je to še ena tista majhna lekcija, ki jo dobiš brez vodiča. Potovanja niso samo razgledi, muzeji in hrana, ampak tudi sprejemanje lokalnih pravil, četudi pridejo v najbolj intimnem prostoru. In če že moraš kdaj razmišljati o kulturnih razlikah, jih boš v Italiji očitno spoznal tudi tam, kjer jih najmanj pričakuješ. Na stranišču.
