Anže Logar je ena tistih političnih figur, ki na prvi pogled delujejo skoraj pomirjujoče. Umirjen ton, nadzorovana retorika, obraz nekoga, ki naj bi stal nad vsakodnevnimi prepiri in nizkimi udarci slovenske politike. In ravno zato je tako uporaben. Ker ne deluje nevarno. Ker ne kriči. Če bi SdS potrebovala idealno preobleko za čase, ko njena lastna podoba odbija več ljudi, kot jih privablja, si boljšega kandidata težko predstavljaš. Logar ni naključje, je projekt. Dolgoročen, premišljen in predvsem zelo discipliniran. Tudi njegova samostojna pot je projekt. Ampak projekt SdSa, ki potrebuje sredinske glasove. In z Logarjem jih lahko pridobi, če ljudje ne bodo spregledali.
- Iz SdSa izstopila Logar in Irgl / kdo bo naslednji in zakaj ne izstopijo enotno in skupaj?
- Ko poskuša oblast diskreditirati z nenapisanim / Janez Janša, Alojz Kovšca, Anže Logar #hepan #primitivc
- Anže Logar, kandidat za župana Ljubljane se ne bi udeležil parade ponosa
- So Demokrati v bistvu slepa ulica?
Veliko se govori o njegovi “sredinskosti”, o tem, da naj bi presegal delitve in bil drugačen od svoje “bivše” stranke. Ali pa sedanje. Ko umaknemo kamere, intervjuje in lepo zveneče stavke ter pogledamo tja, kjer politika dejansko živi, v parlament, postane slika precej manj megličasta. Tam Anže Logar glasuje. In glasuje enako kot SdS. Dosledno, zanesljivo, brez odstopanj, brez uporniških trenutkov, brez “tokrat pa ne”. V bistvu 96 odstotno enako kot SdSovci.
Kar je tudi logično. Trojanski konj ne začne razbijati zidov pred vrati. Najprej mora priti noter.
Vsa ta navidezna distanca, občasni zadržani stavki in umetno ustvarjene razprtije so predvsem namenjene vtisu. Da obstaja razlika. Da se nekaj dogaja. Da gre za notranji prelom. V resnici pa gre za zelo prozoren pesek v oči, namenjen predvsem tistim volivcem, ki si obupano želijo verjeti, da obstaja SdS brez SdSa.
Če bi bila razlika resnična, bi se pokazala tam, kjer štejejo posledice, ne všečnost. Pri zakonih. Pri ključnih glasovanjih. Pri temah, kjer bi bilo treba jasno reči, da je meja tukaj. Ampak teh trenutkov ni. Je le skrbno vzdrževana podoba nekoga, ki je drugačen, a nikoli toliko, da bi to imelo kakršnokoli realno težo.
Logar tako ne ponuja nove politike, ampak znano vsebino v bolj prijazni obliki. SdS brez Janševega tona, ne pa brez Janševe logike. In to je tudi bistvo trojanskega konja. Ne da pride z orožjem, ampak da pride kot darilo, ki ga sam z veseljem spustiš skozi vrata.
Anže Logar ni most v prihodnost, ampak bližnjica nazaj, zavita v celofan z napisom zmernost. Če ga kdo vidi kot spremembo, je to predvsem zato, ker gleda embalažo in ne bere drobnega tiska. Drobni tisk je jasen: ko bo treba odločati, bo SdS vedno že notri. Letos bo treba iti na volitve in vsak sam bo moral odločati o svoji usodi.
