Bližje kot so volitve, bolj nore in predvsem bolj trumpistične ideje ima slovenska desnica. Zadnja v vrsti je ideja Žana Mahniča, da bi SdSovci v Sloveniji ustanovili Urad za deportacije. Zakaj bi izumljali kaj novega, če lahko kopiraš ZDA, kajne SdSovci? Tam se temu uradu reče ICE – institucija, kjer “agenti” po hitrih tečajih demonstrirajo, kako se aretira 5-letnika in kako se brutalnost zapakira v domoljubje. Pri tem so ljudje pač kolateralna škoda. Slovenski ICE tako niso samo mokre sanja Mahniča, ampak ob SdSovski zmagi na volitvah lahko celo postane realnost. Štajerska varda in Rumeni jopiči bodo verjetno sestavljali “elitno” ICE skupino.
- Volitve se bližajo / ker ni migrantov, bi Janez ukinjal financiranje NVOjev
- Desni pol ustvarja afere in ves časa napada, da bi odvrnil ljudi od volitev / vsi na volitve
- Žan Mahnič: Slovenija naj Benjamina Netanjahuja predlaga za Nobelovo nagrado za mir
- Žan Mahnič grozi direktorici policije, da naj pomisli na svojo prihodnost
- Žan Mahnič imenuje Milana Kučana stari prdec / je to primerno obnašanje poslanca?
Najbolj žalostno pri vsem tem ni niti sama ideja, ki je nekje med populističnim pamfletom in mokrimi sanjami avtoritarnih politikov. Najbolj žalostno je, da tak poslanec takoj dobi prime time na televiziji, kjer lahko brez večjih težav razlaga svoje nebuloze, kot da gre za resno in premišljeno politiko, ne pa za poceni uvoz ameriškega kulturnega boja.
Da bi SdSovci iz Slovenije radi naredili ZDA, je vsem že dolgo jasno. Manjka jim le še rdeča kapa, slogan v angleščini in kakšen tvit ob treh zjutraj. Ker lastnih idej nimajo, je njihov vzornik Trump. Ne država, ne ustava, ne institucije, ampak način vladanja: kričanje, strašenje in delitev ljudi na naše in na sovražnike.
In potem se čudimo, zakaj je politična razprava pri nas vedno bolj podobna resničnostnemu šovu. Očitno velja novo pravilo: bolj kot je ideja skrajna, bolj kot je kopirana in bolj kot diši po avtoritarizmu, večja je verjetnost, da jo bomo gledali v udarnem terminu.
Seveda je jasno, kaj je cilj. Ne reševanje problemov, ne resna razprava o migracijah, ampak ustvarjanje strahu. Strašenje prodaja. Strašenje prinaša klike, minute v etru in točke na volitvah. In če je treba pri tem uvoziti še kakšen ameriški koncept, toliko bolje. Originalnost je precenjena.
Ampak poglejmo malo čez lužo. Vidimo, kaj se dogaja v ZDA. Polarizacija, nasilje, razpad osnovnega zaupanja v institucije. Če je to model, po katerem bi radi šli tudi pri nas, potem hvala lepa. Slovenija ima dovolj svojih težav, ne potrebuje še kopije ameriškega političnega cirkusa.
Vprašanje pa ostaja: ali bomo takšne ideje še naprej jemali kot “mnenje”, ali bomo končno rekli, da je dovolj? Do takrat pa očitno velja novo pravilo: bolj kot je ideja nora, večja je verjetnost, da jo bomo gledali v udarnem terminu.
Dobrodošli v Sloveniji. Ali pa v ZDA. Včasih je res težko ločiti.
