Sam ne sodim med tiste, ki se pogovarjajo z umetno inteligenco in tudi nisem med tistimi, ki so se z njo spoprijateljili. Ampak očitno obstajajo ljudje, ki so šli še korak dlje od pogovarjanja in prijateljstva. Marsikdo se je zaljubil. V jezikovni model, ki jim daje odgovore, ki jih iščejo in ki je vedno na voljo za pogovor.
- Umetna inteligenca lahko sleče vaša oblačila
- Ko klepetalniki postajajo naši digitalni sogovorniki
- Ne verjemi vsemu, kar piše ChatGPT oz. umetna inteligenca
- Kdo je Roni Kordiš / primerjava ChatGPT, Deepseek, Grok, Kimi
Živimo v času, ko imamo vedno manj časa za ljudi in vedno več časa za zaslone. Paradoks sodobne družbe: povezani smo z vsem svetom, hkrati pa pogosto precej sami. In potem pride umetna inteligenca. Vedno na voljo. Vedno prijazna. Vedno razumevajoča. Ne obsoja. Ne zavija z očmi. Ne izgubi potrpljenja.
Če dobro pomislim, to je skoraj idealen sogovornik. Umetna inteligenca posluša. Odgovarja. Sprašuje. Se prilagaja. Če ji napišeš ob treh zjutraj, ti odgovori. Če imaš slab dan, ti skuša pomagati. Če želiš pogovor, ga dobiš. Če želiš potrditev, jo prav tako dobiš. In človek je bitje navade. Pa tudi bitje občutkov. Sploh me ne preseneča, da se nekateri na to odzovejo čustveno.
Spomnim se časov, ko smo se čudili ljudem, ki so “živeli” na forumih. Potem smo se čudili družbenim omrežjem. Danes se čudimo odnosom z umetno inteligenco. Jutri bo to verjetno nekaj povsem običajnega. Meja med orodjem in odnosom postaja vedno bolj zabrisana.
Vprašanje, ki se tukaj pojavi, ni več samo tehnološko. Je precej bolj človeško. Kaj pravzaprav iščemo? Pogovor? Razumevanje? Potrditev? Občutek, da nas nekdo posluša? In če vse to dobimo od algoritma, ali je to sploh problem?
Nekateri pravijo, da je to nevarno. Da nadomešča pristne odnose. Da ljudi oddaljuje drug od drugega. Drugi pravijo, da gre zgolj za novo obliko interakcije. Tako kot telefon ni uničil komunikacije, ampak jo je spremenil. Resnica je verjetno nekje vmes.
Tehnologija vedno zapolni praznine, ki že obstajajo. Ne ustvari jih nujno sama. Če se nekdo zaljubi v umetno inteligenco, to morda več pove o naši družbi kot o tehnologiji sami. O naši osamljenosti. O potrebi po bližini. O svetu, ki postaja vedno hitrejši, odnosi pa vedno bolj površinski.
Sam se z umetno inteligenco ne pogovarjam zato, ker bi iskal družbo. Zame je orodje. Nekaj, kar pomaga, pospeši delo, ponudi odgovor. Ni prijatelj. Ni sogovornik v pravem pomenu besede. Ampak razumem, zakaj jo nekateri vidijo drugače. Predvsem pa ne obsojam.
Ko je nekaj vedno tam za tebe, začneš temu pripisovati več pomena. Ko imaš občutek, da te nekdo razume, začneš graditi odnos. Tudi če na drugi strani ni človeka. Morda je največje vprašanje prihodnosti prav to: ali bomo znali ohraniti razliko med resničnim odnosom in simulacijo odnosa. Ali pa nam to sploh ne bo več pomembno.
Kaj pa vi? Se z umetno inteligenco samo pogovarjate? Ali ste se z njo že spoprijateljili?
