Volitve se bližajo. Politične stranke nas na to opozarjajo na vsakem koraku. Stranka SdS, ki se je v času Covida zahvaljevala gasilcem v ruskih uniformah, se je zopet “izkazala”. Na oglasu slogan: “Za slovenske družine”. Lepo. Toplo. Čustveno. V ospredju nasmejana mama, oče, dva otroka.Idila. Trenutek sreče. Ampak, ko pogledaš malce bolj natančno, kar njihovi volivci ne zmorejo, potem ti postane jasno, da je slovenska družina za njih AI družina.
- SDS se na billboardih zahvaljuje z gasilcem v ruski uniformi
- SdS in NSi bojkotirata soočenja na nacionalki, ker jih zastopajo Demokrati
- Desni pol je že začel mantro z ukradenimi volitvami
Ne gre samo za vprašanje, ali je fotografija dejansko generirana z umetno inteligenco. Gre za simboliko. Za sporočilo. Za to, kako zelo umetno deluje vse skupaj. Slovenske družine niso stock fotografije. Vsaj do sedaj sem bil prepričan v to.
Slovenske družine imajo podočnjake. Imajo kredite. Imajo službe za minimalca. Imajo ločitve. Imajo babice, ki pazijo otroke. Imajo istospolne starše. Imajo otroke s posebnimi potrebami. Imajo kaos. Imajo življenje.
Ampak na plakatu tega ni. Tam je idealizirana verzija realnosti. Sterilna. Generična. Brez napak. Brez konflikta. Brez kompleksnosti. Tako kot si politiki pogosto želijo, da bi bila družba. Enostavna, črno-bela, zapakirana v slogan.
Ironija je skoraj prelepa. Stranka, ki rada govori o tradiciji, avtentičnosti in “pravih vrednotah”, uporabi vizual, ki deluje kot produkt algoritma. Če je to res prihodnost politične komunikacije, potem smo očitno že stopili v obdobje, kjer nam umetna inteligenca prodaja predstavo o resničnem življenju.
In mogoče je ravno to najbolj iskreno pri vsem skupaj. Slovenska družina na plakatu ni resnična. Je projekcija. Je ideal. Je konstrukt. Je točno to, kar politika pogosto počne. Ustvari sliko, ki naj bi jo vsi posvojili kot normo.
Volitve se bližajo. Še več plakatov bo. Slogani bodo še večji. Fotografije še bolj popolne. Vprašanje pa ostaja preprosto. Bomo volili realnost ali render?
