Družbena omrežja so postala podaljšek vsakdana. Ne odpiramo jih več z namenom, ampak iz navade. Med čakanjem v vrsti, med vožnjo z dvigalom, med pogovorom. Ti drobni, skoraj nevidni trenutki se seštevajo v ure, ki jih brez posebnega razloga podarimo zaslonu. Je vredno to vašega časa?
- Kakšen je tvoj “screen time” na mobilni napravi?
- Zavod Iskreni vam pomaga pri odvajanju od drkanja / samozadovoljevanje: kako prenehati
- Se pogovarjate z umetno inteligenco in ste se spoprijateljili z njo?
Posebnost teh platform ni v tem, da ponujajo vsebino, temveč v tem, da jo ponujajo neskončno. Ni konca, ni zadnje strani, ni zaključka. Vedno je še en video, še ena objava, še en komentar. Algoritmi ne delujejo naključno, temveč zelo natančno sledijo našim odzivom in nam servirajo točno tisto, kar v nas sproži čustvo. Jezo. Navdušenje. Zavist. Radovednost. Pozornost je postala valuta in več kot je namenimo, bolj smo vredni.
Ob tem se pogosto pojavi občutek, da moramo biti ves čas prisotni. Če nismo, nekaj zamujamo. FOMO. Dogodke, novice, trende, pogovore. A resnica je precej bolj preprosta saj večina teh informacij nima trajne vrednosti. Kar je danes nujno, je jutri že pozabljeno. Naša mentalna energija pa ni neomejena.
Detoksikacija od družbenih omrežij zato ni modna muha, temveč poskus vzpostavitve ravnovesja. Ne pomeni nujno izbrisa profilov ali popolne odsotnosti. Gre za odločitev, da tehnologija ponovno postane orodje in ne avtomatizem. Ko izgine stalni tok obvestil in impulzov, se pokaže nekaj, česar skoraj ne poznamo več – tišina.
Ta tišina je lahko sprva neprijetna. Brez stalne distrakcije se pojavijo misli, ki jih sicer hitro preglasimo. A prav v tem prostoru se začne vračati zbranost. Pogovor postane pogovor, ne tekmovanje z vibriranjem telefona. Branje traja dlje kot nekaj odstavkov. Čas dobi drugačno težo.
Svet medtem teče naprej. Ljudje še vedno objavljajo fotografije kosil, razpravljajo o politiki in delijo citate o uspehu. Razlika je le v tem, da nismo več stalno vključeni v ta tok. Ko stopimo korak nazaj, postane jasno, kako glasen je bil hrup, ki smo ga sprejeli kot normalnega.
Detoksikacija ni beg pred realnostjo, temveč vračanje k njej. Je odločitev, da pozornost namenimo tistemu, kar je pred nami, in ne tistemu, kar utripa na zaslonu. Morda ne prinese radikalnih sprememb, a lahko povrne nekaj bistvenega – občutek nadzora nad lastnim časom in prostor za misel, ki ni prekinjena vsakih nekaj sekund.
