Anže Logar. Tisti politik, ki je bil sopotnik Janeza Janše v SdS. Potem je doživel razsvetljenje in se podal na “svojo pot”. Če verjamete, da sloni letijo, potem verjamete tudi temu. Bil je zraven pri vseh “rabotah” SdSa in nikoli ni imel drugačnega mnenja kot stranka. Po analizah Inštituta 8. marec sedaj, ko je postal Demokrat, v kar 96 odstotkih glasovanj v parlamentu glasuje enako kot poslanci SdS. Vendar je Anže Logar še malce več. On je umetnik. Umetnost “neodgovorov” je pripeljal do nivoja, ki bi mu ga zavidali celo najboljši mojstri zen budizma. Oni iščejo notranji mir, pri Logarju pa pač ne dobiš odgovora, ampak visok krvni tlak. Si želite politika, ki niti na eno vprašanje ne odgovori direktno?
- Ko poskuša oblast diskreditirati z nenapisanim / Janez Janša, Alojz Kovšca, Anže Logar #hepan #primitivc
- Anže Logar, kandidat za župana Ljubljane se ne bi udeležil parade ponosa
- Anže Logar / trojanski konj in projekt SdSa
Gledam njegove nastope. Novinar postavi vprašanje. Preprosto, direktno, takšno na katerega se odgovori z da ali ne. Ali pa odgovor zahteva vsaj kakšen konkreten podatek. In kaj dobimo? Logarjeve odgovore – to bi bil lahko sinonim za odgovore, ki nimajo veze z vprašanjem. Poglejmo primer. Novinar vpraša Logarja: “Ali zunaj dežuje?”
Anže si popravi očala, začne viti roke in gleda v katero kamero mora pogledati. In začne odgovarjati.
Poglejte, v politiki je pomembno, da odpremo širši dialog … Poglejte, v prvi vrsti se moramo zavedati širšega konteksta … Ko bo čas za to, bomo sprejeli odločitev, ki bo v korist vseh državljanov …
On ne odgovarja. On “floata”. Ne gre za to, da Logar ne zna govoriti. Ravno nasprotno. Govori lepo. Tekoče. Strukturirano. Skoraj hipnotično. Problem je, da po treh minutah ugotoviš, da še vedno ne veš, ali je odgovor da ali ne. Je kot tisti oblak v maju, ki ga vidiš in pričakuješ dež ali sonce, dobiš pa samo sivo meglo.
Vendar njegovi odgovori, ki so umetnost, kako ne poveš ničesar, pa vendar odgovarjaš na dolgo in široko, še niso vse, kar ga dela umetnika.
Še bolj fascinantna je njegova igra distanciranja. On bi bil neodvisen, on bi bil sodelovalen, in ko ga novinar vpraša o njegovi preteklosti v SdSu ali o konkretnih potezah njegovega nekdanjega šefa, se Logar spremeni v nevidnega človeka. Kot otrok, ki si pokrije oči in si misli, da ga nihče ne vidi. Tudi igrice z Otmarjem Zornom so zgolj lep slepilni manever, če se kdo sprašuje o teh zaigranih scenah v soočenjih. Volk dlako menja, nravi ne, je en tak star pregovor, ki pove vse in še več o Logarju.
Slovenci se sicer radi pritožujemo nad politiki, ki so preveč direktni. Preveč grobi. Preveč iskreni. Potem pa dobimo politika, ki je ravno prav uglajen, ravno prav diplomatski, ravno prav nejasen. In nekateri ga vidijo kot rešitelja. Politik, ki je tako previden, da se izogne odgovoru, še preden je vprašanje sploh zastavljeno?
V bistvu je Logar skoraj popoln produkt sistema. Ni konfliktnega tona, ni ekscesov, ni impulzivnih izjav. Samo lepo zapakirana praznina, ki jo lahko vsak interpretira po svoje. In to je genialno. Ker če nič ne poveš, te nihče ne more zares držati za besedo.
Ampak potem pridemo do bistva: si želite politika, ki niti na eno vprašanje ne zna direktno odgovoriti?
Nekoga, ki zna odgovarjati, ne da bi karkoli odgovoril. Ki zna govoriti, ne da bi kaj povedal. Ki zna pustiti vtis, ne da bi pustil sled. Mogoče je to prihodnost politike. Mogoče bodo čez deset let vsi takšni. Umirjeni, uglajeni, brez ostrine, brez tveganja. In kar je najpomembnejše – brez konkretnih odgovorov, čeprav je bil zahtevan samo da ali ne?!
To bodo idealni politiki za čase, ko nihče ne bo želel prevzeti odgovornosti. Če je to prihodnost Slovenije, potem se pripravite na leta in leta brezplodnih debat, kjer se bomo vsi strinjali, da se moramo strinjati, premaknilo se pa ne bo popolnoma nič.
Mogoče se Anže Logar ne zaveda nečesa preprostega. On ni pizza. On ne more zadovoljiti vseh s svojimi prepričanji. Ampak si jih želi. In “faila”, ker si želi biti pizza, je pa samo majhna drobtina na veliki mizi. Precej me spominja na Pahorja, ki je imel podoben modus operandi. Uglajena praznina bi lahko temu rekli po domače.
