Donald Trump sebe vidi kot odrešenika, medtem ko se mu svet posmehuje. Trump vedno znova dokaže, da dno nima dna. Njegov stik z realnostjo je že zdavnaj izginil in očitno nima v bližini nikogar, ki bi mu to upal povedati. Tokrat je to storil s sliko, ki jo je objavil in je vizualna manifestacija ega, zapakirana v religiozno ikonografijo, ki bi še pred leti delovala kot satira, danes pa je očitno del resničnega političnega diskurza. Na sliki Trump stoji kot nekakšen mesija. Oblečen v belo, z rdečim ogrinjalom, z resnim, skoraj božanskim izrazom na obrazu. Z roko se dotika bolnika in ga zdravi. Okoli njega se zbirajo verniki, vojaki, medicinske sestre. Nad njim lebdi nekakšna nebeška vojska, ob straneh letijo orli, v ozadju pa plapola ameriška zastava, prepletena z lovskimi letali in kipom svobode.
- Trump “odprl” Hormuško ožino, ki pred njegovim napadom na Iran ni bila zaprta!
- Ko Trump ne loči med Grenlandijo in Islandijo
- Tomato Košir in Trump / naslovnica za Objektiv, ki je postala viralna
- Bo Trump potopil ZDA?
Če bi to videl brez konteksta, bi rekel, da gre za pretirano parodijo ameriškega patriotizma. Ampak ne, to naj bi bilo sporočilo. Resno sporočilo. Medtem, ko se mu svet smeji, on dejansko verjame v to, da je odrešenik.
Tukaj pridemo do problema. Ne gre več samo za politični marketing ali za še eno provokacijo, ki bi dvignila prah in prinesla nekaj dodatnih klikov. Gre za nekaj precej bolj globokega. Za gradnjo kulta osebnosti, ki se ne ustavi več pri politični retoriki, ampak posega v religijo. Ko se nekdo postavi v vlogo odrešenika, to ni več samo pretiravanje. To je jasen signal, da se briše meja med realnostjo in mitom, med politiko in vero.
Zanimivo je, kako hitro se takšne podobe normalizirajo. Pred leti bi takšna objava sprožila vsesplošno zgražanje, danes pa jo del ljudi sprejme kot še eno “Trumpovo norost”, drugi del pa kot nekaj, kar dejansko odraža njihovo prepričanje. In prav to je tisto, kar bi nas moralo skrbeti. Ne sama slika, ampak odziv nanjo. Ali bolje rečeno, odsotnost resnega odziva.
Trump je v preteklosti že večkrat prestopil meje dobrega okusa, politične korektnosti in osnovnega spoštovanja do institucij. Ampak tokrat ne gre za napad na političnega nasprotnika ali medije. Tokrat gre za napak na nekaj, kar je za milijone ljudi sveto. In to na način, ki ni niti subtilen niti dvoumen. Sporočilo je jasno: jaz sem tisti, ki rešujem. Jaz sem tisti, ki zdravi. Jaz sem tisti, ki vodi.
Ironija pri vsem tem je, da takšne podobe pogosto povedo več o občinstvu kot o avtorju. Politiki že dolgo vedo, da ne prodajajo samo programov, ampak občutke. V tem primeru občutek varnosti, moči in odrešitve. Če obstaja dovolj velika skupina ljudi, ki je pripravljena takšno podobo sprejeti brez zadržkov, potem problem ni več samo v tistem, ki jo je objavil.
Morda bi se bilo smiselno vprašati, kje smo kot družba, da takšne stvari niso več alarm, ampak zgolj še ena novica v neskončnem toku vsebin. In morda še bolj pomembno kam to vodi. Ker zgodovina nas uči, da se zgodbe o odrešenikih redko končajo dobro.
