Obstaja neka čudna dinamika sodobnega sveta, ki jo je precej lažje opaziti kot razumeti. Ljudje, ki se bolj ukvarjajo z življenji drugih kot pa s svojimi življenji. Družbena omrežja so postala njihov oder. Njihov prostor. Njihova iluzija smisla. Ko odpreš komentarje pod skoraj katerokoli objavo, hitro ugotoviš, da se tam ne odvija razprava. Tam se odvija projekcija. Frustracije, nezadovoljstvo, jeza, včasih tudi zavist. Vse to najde pot do “sveta” skozi tipkovnico. Ker je najlažje komentirati življenje nekoga drugega, postane to vsakodnevni ritual. Nekdo nekaj objavi, nekdo drug to raztrga. Brez konteksta, brez razmisleka, brez odgovornosti.
- Vsaki dve leti bom menjal operaterja
- Hofer, zbogom in hvala za vse ribe
- Ker se prehranjuješ vegansko, ne moreš biti debel
Ironija je skoraj preveč očitna. Ljudje si vzamejo pravico, da analizirajo tuja življenja. Po navadi so to ljudje, ki nimajo profilne fotografije ali pa imajo izmišljena imena. Kot da obstaja neka nevidna kvalifikacija, ki jo pridobiš zgolj z dostopom do interneta. Kot da mnenje samo po sebi pomeni tudi vrednost. Pa je res tako?
Resnica je precej bolj preprosta. Komentiranje življenj drugih daje občutek nadzora. Daje občutek pomembnosti. Ko nekoga kritiziraš, se za trenutek počutiš višje. Boljše. Pametnejše. Čeprav se v resnici ni spremenilo nič. Razen tega, da si oddal še en komentar, ki ga bo čez nekaj minut pogoltnil tok novih objav.
In potem je tukaj še ena plast. Anonimnost. Ali vsaj njen občutek. Ljudje si upajo zapisati stvari, ki jih v resničnem svetu nikoli ne bi izrekli na glas. Ker tam obstajajo posledice. Na spletu pa? Tam si lahko kdorkoli. Ali pa nihče. Vse tisto, kar ne moreš biti v realnem svetu.
Najbolj zanimivo pri vsem tem ni to, da ljudje komentirajo. To je bilo vedno del človeške narave. Najbolj zanimivo je, koliko energije so pripravljeni vložiti v nekaj, kar jim ne prinese ničesar. Koliko časa gre za analiziranje tujih odločitev, tujih napak, tujih življenjskih poti. Čas, ki ga ne bodo nikoli dobili nazaj.
In tukaj se postavi vprašanje, ki si ga redko kdo zares zastavi. Kakšno pa je tvoje življenje?
Ker v trenutku, ko začneš graditi nekaj svojega, ko imaš cilje, strasti, projekte, odnose, ki jih neguješ, ti zmanjka časa za komentiranje drugih. Ne zato, ker bi se moral zadrževati, ampak zato, ker te preprosto ne zanima več. Fokus se premakne. Energija dobi smer.
Morda je to najboljši filter za razumevanje ljudi na družbenih omrežjih. Tisti, ki ustvarjajo, nimajo potrebe po tem, da uničujejo, da pametujeo, da svoje frustracije sproščajo v komentarjih. Tisti, ki živijo, nimajo potrebe po tem, da presojajo vsako podrobnost tujih življenj.
Seveda obstajajo izjeme. Vedno obstajajo. Ampak večina? Večina je precej predvidljiva. Zato naslednjič, ko prebereš kakšen ciničen, negativen ali povsem nepotreben komentar, ga poskusi pogledati drugače. Ne kot napad. Ne kot resnico. Ampak kot odsev.
Odsev človeka, ki je za tisti trenutek našel svoj smisel v tem, da komentira tvoje življenje, ker svojega še ni uspel zapolniti. In to pove vse o tej osebi.
