V Sloveniji je letno preko 600 veselic. Po nekaterih podatkih celo več kot 850. Povprečno jih obišče več kot 1500 ljudi, kar pomeni skoraj milijon obiskovalcev letno. Če bi nekdo iskal definicijo slovenskega narodnega športa, bi verjetno najprej pomislil na smučarske skoke. Ampak številke kažejo nekaj drugega. Slovenci smo narod veselic. Plakati za veselice imajo svojo estetiko. Vedno so jo imeli. Že od daleč si vedel, za kaj gre.
- Tudi vaša elektronska sporočila piše AI?
- Algoritmi odločajo, kaj vidimo / kdo odloča o algoritmih?
- Umetna inteligenca lahko sleče vaša oblačila
- Zakaj v slovenskem jeziku AI prevajajo v UI? UI != AI. UI je user interface in ne umetna inteligenca
Fotografija ansambla, kakšen harmonikar v prvi vrsti, nasmejani člani skupine v enakih srajcah, gasilski dom v ozadju in obvezno nekaj zvezdic, not ali kozolcev. Ni bil ravno vrhunec oblikovalske umetnosti, vendar si takoj vedel, kaj gledaš. V zadnjih dneh sem opazil nekaj plakatov za veselice, kjer so očitno pomagali algoritmi. Namesto fotografije skupine so bili na plakatu generični ljudje, ki ne obstajajo. Harmonike z dvajsetimi tipkami na eni strani in desetimi na drugi. Roke, ki imajo več prstov, kot jih dopušča biologija. Nasmehi, ki delujejo, kot da jih je nekdo ustvaril iz vseh stock fotografij zadnjih desetih let.
Priznam. Ni mi bilo všeč. Ne zato, ker bi imel karkoli proti umetni inteligenci. Ravno nasprotno. Kdor ne gre s časom, s časom gre, kajne? Problem ni tehnologija. Problem je, da je v določenih primerih njena uporaba preprosto napačna izbira.
Veselica je lokalni dogodek. Dogodek ljudi za ljudi. Organizira jo gasilsko društvo, športno društvo ali kakšna druga lokalna skupnost. Nastopajo pravi glasbeniki. Pridejo pravi obiskovalci. Pije se prava pijača in pečejo se pravi čevapčiči. Zakaj bi potem za promocijo uporabljali ljudi, ki ne obstajajo in jih generirajo LLMji.
Morda sem staromoden, ampak veliko raje vidim fotografijo ansambla, četudi je narejena s telefonom pred kulturnim domom, kot pa popolnoma generirano podobo nasmejane blondinke s harmoniko, ki bi jo težko našli tudi v najbolj odmaknjeni slovenski vasi.
Največja ironija pa je, da organizatorji verjetno želijo, da njihov dogodek deluje bolj profesionalno. V resnici pa pogosto dosežejo ravno nasprotni učinek. Umetna inteligenca ustvari podobo, ki je tehnično lepa, vendar popolnoma brez duše. Vse izgleda popolno, a hkrati prazno.
Mogoče je to samo začetek. Danes umetna inteligenca ustvarja plakate za veselice. Jutri bo ustvarila še ansambel. Pojutrišnjem bo napisala besedila za polke in valčke. Čez nekaj let bomo sedeli pod šotorom in poslušali virtualni ansambel, medtem ko bo umetna inteligenca v ozadju generirala aplavz.
Marsikdo bo rekel, da je to napredek. Sam pa bom verjetno še vedno raje pogledal nekoliko slabše oblikovan plakat z resničnimi ljudmi. Ker pri veselicah nikoli ni šlo za popolnost. Šlo je za pristnost. To pa je nekaj, česar umetna inteligenca za zdaj še ne zna ustvariti.
Spodnji plakat kreiran z umetno inteligenco.
