Najprej razčistimo nekaj. Zgornji Fukovci ne obstajajo. So izmišljena vas, prispodoba. Da ne bo kdo užaljen ali prepričan, da imam kaj proti kateremkoli kraju v Sloveniji. Nimam. Ravno nasprotno. Slovenija je dovolj majhna, da bi morala biti enakomerno razvita. Ampak to nima prav veliko skupnega s selitvijo ministrstev. Minister Rončevič svojo idejo predstavlja kot del decentralizacije države. Beseda decentralizacija lepo zveni. Kdo bi ji sploh nasprotoval? Nihče. Problem nastane takrat, ko decentralizacijo zamenjamo za selitev pisarn. Prava decentralizacija pomeni, da imajo ljudje po vsej Sloveniji enako kakovosten dostop do javnih storitev. Da jim ni treba za vsak dokument v Ljubljano. Da imajo zdravstvene storitve blizu doma. Da imajo upravne enote dovolj zaposlenih. Da lahko podjetnik v Murski Soboti posluje enako učinkovito kot podjetnik v Kopru. Da študent iz Tolmina nima slabših možnosti od študenta iz Ljubljane.
- Kako je Fifa uničila nogomet
- Preden greš na sprehod s psom, se sezuj in preizkusi kako vroč je asfalt
- Ko drugi opazujejo, ko nekdo v morju kliče na pomoč
To ni isto kot preseliti 400 uradnikov iz ene stavbe v drugo. Če bi sledili tej logiki, potem res ne vidim razloga, zakaj ne bi ministrstev razdelili po vsej Sloveniji. Ministrstvo za kulturo v Zgornje Fukovce. Ministrstvo za finance v Idrijo. Ministrstvo za okolje v Kobarid. Ministrstvo za gospodarstvo v Trbovlje. Ministrstvo za promet nekam, kjer ni železniške povezave. Saj veste, zaradi decentralizacije.
Ali pa še bolje. Vsak minister naj si izbere kraj, ki mu je najbližje. Zakaj bi se vsak dan vozil v Ljubljano, če lahko pride v službo v copatih? To bi bila šele učinkovita javna uprava. Za ministre. Za zaposlene nekoliko manj.
Štiristo ljudi nima službe samo zato, da bi sledili politični ideji trenutnega ministra. Ti ljudje imajo družine, otroke v šolah, partnerje z zaposlitvijo v Ljubljani ali okolici. Nekateri uporabljajo javni prevoz, ki v Sloveniji ni ravno na nivoju. Drugi imajo urejeno življenje tam, kjer so danes. Selitev ministrstva ni selitev omare iz ene sobe v drugo. Gre za poseg v življenja stotin ljudi.
Še bolj zanimivo pa je vprašanje, kdo bo plačal takšno selitev. Nova stavba. Oprema. Informatika. Selitev arhivov. Novi logistični procesi. Potni stroški. Službene poti nazaj v Ljubljano, ker se večina sestankov z drugimi ministrstvi še vedno odvija tam. Na koncu račun nikoli ni majhen. Plačamo ga davkoplačevalci.
Ob tem pa ostaja osnovno vprašanje. Kaj bodo od tega imeli državljani? Bodo odločbe hitrejše? Ne. Bodo otroci dobili boljši šolski sistem? Ne. Bodo učitelji bolje plačani? Ne. Bo komunikacija z ministrstvom enostavnejša? Težko. Edina očitna sprememba je naslov ministrstva. Pa ne pozabimo, da bodo na šolah izobešene slovenske zastave, ker to bo rešilo šolski sistem! Zaprmej.
Če želimo resno govoriti o decentralizaciji, potem začnimo tam, kjer ljudje to občutijo. Prenesimo pristojnosti na regije. Digitalizirajmo postopke. Okrepimo lokalne institucije. Poskrbimo, da ljudem ne bo treba potovati desetine kilometrov za storitve, ki bi morale biti dostopne povsod. Selitev ministrstva zaradi simbolike ali zato, ker je nekomu bližje doma, ni decentralizacija. To je politični performans.
Ko enkrat odpremo ta vrata, jih bo zelo težko zapreti. Če je kriterij osebno udobje ministra ali želja po regionalnem političnem vtisu, potem lahko ministrstva res preselimo kamorkoli. Če pa je kriterij učinkovita država, dostopne storitve in odgovorno ravnanje z javnim denarjem, potem bi bilo morda bolje, da energijo usmerimo v reševanje dejanskih težav javne uprave.
Ker decentralizacija države ni tekmovanje v tem, kdo bo imel ministrstvo najbližje svoji dnevni sobi.
