Velikokrat sem sanjal da padam. Da letim. Da razširim roke in krožim. V sanjah povsem nenadzorovano, kar je zame precej nemogoče. In vedno ko sem padal, sem se zbudil pred pristankom.
Če bi verjel v reinkarnacijo, bi želel biti v naslednjem življenju orel. Strah me je letenja, strah me je višine, vendar je svet iz višje perspektive povsem drugačen. Preprost in lep.
Hvala, ker me nisi zbil na označenem prehodu za kolesarje
Tisti dnevi v letu, ko se pozno popoldan “spokam” na bicikl in poskušam narediti nekaj kilometrov po naših…




vidiš, danes galebi na morju, jutri štorklje prek mürerja, jaz pa danes golobi iz enega pločnika na Miklošičevi, jutri pa iz drugega. To je ta rarlika v kilometrih ;)
Jaz pa dostikrat sanjam, da lebdim. Ideja o reinkarnaciji se mi pa zdaj po novem dopade.
Malo sem hitela. Popravek: razlika