Pa sem koncno prisel nazaj iz Djerbe – Tunizija. Verjetno me ni nihce pogresal, razen par rozic, ki so bile potrebne zalivanja. Po poletu z letalisca sem se pocasi umiril. Na avionu zacel brati Angels&Demons, ki sem jo skoraj do konca tudi prebral in jo vsem priporocam. In potem zopet letalisce, ki pa je bilo povsem nekaj drugega kot pa tisto, s katerega smo vzleteli. Cudovita zgradba, cista, osvetljena nas je pricakala in potem smo se skobacali na avtobus, ki vozi preko vseh omejitev in se na njem pocutis kot vreca krompirja, ki nas je dostavil do hotela. Presenecen, ker je bil hotel na prvi pogled super, pricakoval sem itak kaksno luknjo, kot ponavadi in ze smo leteli vsak v svojo sobo. Dobila sva sobo s pogledom na cesto, namesto na morje in sva sla do recepcije, da taisto stvar spremenijo. Ampak seveda bi oni za to zahtevali za 7 dni se skoraj 150 eurov :) Sva se potolazila, da mogoce je pa vseeno ok, ce imava pogled na kamele. In potem pride jutro. Vrocina, preko 35 stopinj, hladna voda v hotelskem bazenu, vecinoma starejsi ljudje v hotelu in par animatorjev, ki so bili vse prej kot le to. Sprehod do morja je odkril, da ni hotel 25o metrov oddaljen od njega, ampak prej 750 metrov. Ampak to se da preziveti. Seveda sem se skrival pod sencnikom, da me ne bi ze prvi dan prevec zapeklo in tako pocasi odkrival lepoto zimskega sonca :) Posebna stvar Tunizije je, da ne podpira CLIP-a, oz. da ti ne izpise telefonske stevilke osebe ki te klice na GSM in se potem pocutis na pol gol. Kot druga stvar je to, da je nemogoce klicati iz Tunizije, ampak na to smo bili opozorjeni. Sprehod po hotelu je odkril nacin njihove gradnje, namrec 3 leta star hotel je bil ze precej nacet in precej unicen, ampak zarek sonca mi je prinesel pogled na racunalnik z dostopom do interneta, sam sem imel s seboj laptopa za vsak slucaj, ce bi imeli mogoce WLAN, no ja, lepo je imeti taksne misli, da ne zaidem predalec, tisti racunalnik z internetom pa na zalost ni deloval, kajti imeli so pokvarjeno linijo in tako sem bil cel teden brez neta! Ne morem verjeti, da sem prezivel, sicer v mukah, ampak sem.
Ljudje so prijazni in hocejo ti vse prodati, kar pa zame ni nic navdusujoce dejstvo. Nimam casa da se pregovarjam in pogajam za ceno, pac imam navado da povem koliko dam in od tega ne odstopim in potem je bila Barbka razocarana ker nisem dobil tabureja, tako da imam naslednji teden nalogo, da ga kupim :)
Animatorji v hotelu so bili sami sebi namen. Niso tocno vedeli kaj pocnejo tam in privoscili so si neslane sale z gosti, kar pa mi je zadnji dan prekipelo in sem mu na kratko povedal, da sem jaz gost in da me lahko naslavlja z Mr. ali pa Sir in da naj si zapomni, da nisva skupaj krav pasla. Od zacudenja se je kar nekam skril in prav tako vsi ostali so bili povsem zacudeni, ampak men je bilo dovolj njihovega obnasanja. No ja, res je, malce huda reakcija, ampak ocitno bi to moral narediti prvi dan in bi imel mir.
Hrana. Precej okusna, sicer vse z njihovimi zacimbami, ki jih nismo navajeni, ampak se jih hitro navadis. Predvsem pa njihovi kolacki. To bom sedaj pogresal doma :)
Cene. Precej visoke za njihov standard. V hotelu je CocaCola 2 Dinarja, kar je 320 sit. In obvezna napitnina 1 Dinar. Tako, da lahko prezivijo brez problema. Itak pa te na vsakem korako preganjajo za jahanje konja, kamele, voznjo z kocijo, voznjo s skuterjem, jetom, ali pa cim tretjim, cetrtim.
Sisa. Super stvar. Okus jabolke je zakon, ceprav tudi marelica ni slaba. Njihov tobak je precej lahek, tako da ni prisel v upostev. Hasisa pa ni sploh :)
Sopotniki. Zanimivi. Navezala par kontaktov in nasploh smo bili dobra druzba, ki se pac vsak po svoje razlikuje. Pa se z otroci sem se igral, se posebej z Nejcem :)

Sedaj pa moram pregledati se vse fotkice in ostale spomine, ki so mi sedaj usli iz glave, tako da vse ostalo se sledi :)

7 Responses to Tunizija – Djerba

  1. Cyb3r pravi:

    Itak, da smo te pogrešali. Ta teden sem samo enkrat kebab jedel. :)

    Respect, teden dni brez neta.

    Glede fotk, na šihtu jih pričakujem vsaj 2000. Sem zadel?

  2. had pravi:

    mogoce malce vec :) hahha.. ma nisem sam skljocal.. sem tut uzival na soncku :)

    se jutri vidimo.. pa gremo na kebab.. sem ga ze hudo potreben :)

  3. arhitekta dmg pravi:

    cav!

    nikjer ne zasledim tvoje sise. zato ti posljem se

    2 mlada talentirana piscalkarja ob sisi, na koncertu v sidi monsour resortu ..

    lp, arhitekta dmg

  4. samuelion pravi:

    Å iša in tobak z sadnimi okusi sploh ni tapravo… moral bi probat tradicionalnega =)
    za drugic si zapomni Å ihlbl(e)b
    (e) – izgovorjava kratkega e

  5. had pravi:

    hihi :) sem kadil.. z njihovim tobakom.. pa je bilo slabse kot pa jabolko :) v bistvu sva se sla z natakarjem tekmovanje, kdo bo dalj casa vlekel vase.. pa je napolnil siso s tobakom, kao, da bo on boljsi, k jo je navajen, pa je izpadlo ravno obratno.. slovenska pljuca so bila vecja :)

    si bom pa zapomnil besedo :) ceprav na zalost hasisa pa ni bilo nic :(

  6. […] Med razmisljanjem, kako preziveti soboto, se mi je porodila ideja, da Slovenci poznamo Grcijo, Turcijo, Tunizijo, da skocimo cez vikend v Cannes, ali Rimini in ostale drzave precej boljse, kot pa samo Slovenijo. Ce pa samo malce pomislimo, kako cudovita je Slovenija in kaj skriva, potem je bila odlocitev, kam v soboto, precej preprosta. Pot pod noge, oz. skok v avto in na pot. Od doma do Kranjske gore, kjer sem med voznjo izvedel, da bo cesta cez Vrsic zaprta ob dolocenih urah, sem porabil manj kot uro. Cesta je bila povsem prazna, kot bi se ljudje skrivali pred dezjem, ki naju je spremljalo del poti. In prvi postanek v Jasni , kjer sva obcudovala pogled na zasnezene planine in paglavce v jezeru. Vzpon na Vrsic je z avtom povsem preprost, ni pa tako preprost za vse kolesarje, ki vsakodnevno delajo to turo (torturo, ce kdo tako prebere). Ustavila sva se pri Ruski kapelici , ki so jo letos prenovili in je opomin na prvo svetovno vojno in preko 300 mrtvih ruskih vojakov , ki jih je zasul plaz. Pot proti vrhu Vrsica je bila cudovita. Sneg ob cesti bo verjetno ostal do avgusta in pa plazovina , kjer je narava pokazala svojo moc. Na vrhu Vrsica pa vse pripravljeno za sprejem kolesarjev. Cesta proti izviru Soce je bila zahtevna. Predvsem zaradi vseh kolesarjev in motoristov, na katere sem moral paziti. Vendar izvir Soce je poglavje zase. Pot do samega izvira je precej zahtevna in predvsem me je motil cel kup Italijanov in Italijank, ki so v visokih petkah lezli po kamnih in skalah, ki so bile povsem mokre in tezko prehodne ze v supergah. In potem se sprasujemo, zakaj prihaja do nesrec v nasih gorah! […]

  7. […] in se smejiš fotografskim podvigom iz tistega časa. Fotografije puščave iz počitnic v Tunziji, na Djerbi leta 2005 (in precej umazan […]

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.