Sovrazim ta dan, ljudi ki nosijo svece na grobove, ljudi ki kupujejo cvetje in zasipajo grobove z njim. Sovrazim ta dan, ki je povsem enak kot so vsi ostali dnevi, le da ljudje ta dan se spomnejo vseh mrtvih. In potem cez celo leto gledam ravno taiste grobove, ki imajo sedaj najvec roz in sveck in ponavadi na njih ne gori nobena svecka. In zenske pridejo pokazat najnovejse plasce, ceprav jim ni narava najbolj naklonjena, ker je prevec toplo za “pelc montle”. In ta sivina, ki se prikrade v ljudi, ko zacnejo razmisljati o dolgosti nasega zivljenja, se mi zdi popolnoma nesmiselna. Smrt je novo rojstvo, je nekaj lepega in ne nekaj koncnega. Zakaj se bojimo stvari, ki jih ne razumemo in zakaj se obremenjujemo z neraziskanim, neodkritim? Je to nase zivljenje, ali pa samo plod krscanstva?!?

Sem sel vceraj ponoci na pokopalisce, da sem pofotkal osvetljene grobove. Bilo je mirno, spokojno in prazno. Megla in veter. In obcutek tisine je bil povsod prisoten, ceprav je bilo v zraku vse drugo. Ampak to je ze neko drugo poglavje :)