Po dolgem casu sem se peljal skozi Radlje. Kraj, ki ga clovek ne obisce ravno pogosto, razen, ce se pelje tam mimo. In tocno taksnega sem imel v spominu, kot se je odprl pred menoj.
Kraj, kjer sem dobil obcutek, da se je cas ustavil. Da me je neznana kozmicna sila vrgla vsaj 10 let nazaj v preteklost. Zakaj, se sprasujes?
Moral sem se ustaviti in zadihati njihov utrip zivljenja. Sedel sem v gostilno in narocil CocaColo in opazoval ljudi. Zenske, barocno zaobljene, s sirokimi boki in velikim oprsjem, kjer jim oblacila niso pomembna, prav tako tudi ne licila. Moski, kot iz starih filmov, s cigareto med ustnicama, ki si narocijo deci domacega za 100 sit. Tudi cena CocaCole je bila smesna, 250 sit. Kraj, kjer ni pomembno hitenje in roki in minute, ampak kraj, kjer si ljudje vzamejo cas in se pogovorijo ob cesti, kjer je dnevno obvezen obisk mesnice in potem deci domacega. Bojeval sem se z obcutkom, da ne pripadam tja in lahkotnostjo zivljenja v njem. Kot da bi mi nekdo odpihnil vse probleme in tezave tega zivljenja v trenutku. Seveda sem se moral se enkrat peljati cez Radlje in ze na zacetku kraja opazil Inino bencinsko crpalko, ki je ze zelo dolgo nisem visel pri nas. Hise polne roz, z negovanimi tratami pred njimi, vendar se pri hisah opazi, kdaj so bile grajene. Tako nekako, kot se spomnim otrostva in socialisticnih casov v katerih sem odrascal. Zelo urejena cerkev in njena okolica pricata o tem, kam zahajajo ljudje ob nedeljah in kjer se verjetno dogaja veliko socialnega zivljenja. Zanimivi obcutki in radovedni pogledi starejsih ljudi, ko sem se sprehodil s fotoaparatom.
Pa vendar sem moral naprej. V “moj” svet. Svet hitenja in rokov, svet, kjer stejejo minute in se besede menjajo preko elektronskih medijev. Svet, katerega smo si sami izbrali. Verjamem, da se bom se vrnil v Radlje, ce ne drugace, da obcutim spet to lahkotnost zivljenja, ki sem jo zacutil tam in se sedaj razmisljam o njej.

p.s.: moje mnenje in videnje Radelj, ki pa se lahko dejansko razlikuje od zivljenja prebivalcev

KLIK