Ogled filma v Koloseju, je lahko prav prijetna pustolovščina. Prideš več kot 45 minut pred predstavo, da bi kupil karti, ker preko GSM telefona stvar ni delovala in začudeno ugotoviš, da je pred teboj v vrsti več kot 200 ljudi. Logično začneš razmišljati in preračunavati pretočnost blagajn, ko ugotoviš, da do predstave ne boš prišel do kart.

Od šestih možnih blagajn, so obratovale štiri. In ko sem opazoval ljudi, ki kupujejo karte in se vsaj par minut odločajo v kateri vrsti bi sedeli in ko ugotovijo, da so najboljši sedeži že zasedeni, da bi mogoče sedeli kje drugje, si izberejo drugo predstavo. In to traja. Ljudje v vrsti smo se spraševali, kako je to mogoče, zakaj nobena blagajničarka ne pohitri vsega skupaj. Pa je bil odgovor več kot na dlani. One so plačane na uro in jim je vseeno, če ljudje ostanejo pred dvorano.

Izbran film se je začel ob polni uri, vendar je bila ura že deset minut čez uro, ko sem jaz še vedno čakal v vrsti in se smilil samemu sebi. Razmišljal sem, če se mi sploh splača iti gledat film, katerega začetek bom zamudil. Ko sem končno uspel priti do blagajne, je blagajničarka rekla, da se je film začel pred 13 minutami. Ah ja, kaj mi je ostalo drugega, kot da sem kupil dve karti, ki sta se seveda podražili od zadnjega obiska in sedaj stane ena 1186 sit?? Jeap, prehod na Evro, ki ne bo podražil čisto nobene stvari, se že pozna.

S kartama v roki se poženeva proti dvorani, kjer so bila vrata še vedno odprta. In še vedno so se vrteli predfilmi. 15 minut predfilmov in oglasov? No, tokrat sem bil povsem zadovoljen, da to obstaja!

In potem se začnejo dogajati zanimive stvari. Ljudem začnejo med akcijskimi prizori zvoniti telefoni in namesto, da bi ga dotična oseba ugasnila, oz. nastavila na tiho zvonjenje, se ona sredi dvorane oglasi na telefon in se pogovarja. Par žvižgov, ki so s tem izrazili svoje mnenje o telefoniranju med predstavo očitno ni zaleglo, kajti ista stvar, po istem scenariju se je zgodila še parkrat. Poleg te ženske, ki očitno ni morala zdržti brez mobilnika niti v kinu, je bilo podobnih primerkov še kar nekaj. No, nekateri so rajši cel večer tipkali SMSe. Si res ljudje ne znamjo organizirati več življenja brez mobilnika? Oz. je mobilnik vse, kar jih povezuje z ostalim svetom?

Pred mnogo leti, več kot 25, ko so bile filmske predstave še bolj poredko, smo v Zagorju, pred začetkom filma ploskali in žvižgali. To je bila nekašna posebna uvertura v film. In med predstavo bili tiho kot miške. Ampak sedanji čas je vse to skupaj precej obrnil na glavo. In nekako mi postane jasno, da se zgodijo bombni preplahi, ko imajo gledalci vsega skupaj dovolj in rajši pokličejo, da je bomba v dvorani, kot da bi gledali film do konca. No, ni čisto tako. Ampak jaz bom dejansko premislil, kdaj bom spet naredil to napako in si film ogledal v “mega kinu”.