Vsako jutro, ko se peljem sam v službo, je prvi človek, s katerim imam “fizični stik”, uslužbenec ali uslužbenka DARS-a na cestninski postaji. In nekateri uslužbenci so prijazni, drugi malce manj, tretji pač osorni. Zavedam se, da njihovo delo ni ravno najbolj prijetno in preprosto in da je v nekaterih razmerah težko krotiti jezo, ko nesramni vozniki s svojimi dovtipi poskušajo impresionirati. Vem da njihove plače, ali pa študentske urne postavke niso briljantne in da delati na mrazu, ko nate prši dež, ni ravno sanjski poklic.
Vendar če bi se ti ljudje zavedali kako malo je potrebno, da nekomu s svojim nasmehom, ali pa samo s prijaznim pozdravom, lahko polepšajo dan, bi se verjetno drugače obnašali.
Njih primerjam z uslužbenci v hotelih. Kaj pomaga, če ima hotel 5*, če njihovi zaposleni ne znajo pozdraviti zjutraj, če se receptorka ne zna na hodniku nasmejati.
In ker si na potovanjih prepuščen bolj ali manj samo sebi, je ta odnos zaposlenih do gostov zelo pomemben. Marsikomu se lahko polepša dan, če dobi kavico s prijetnim nasmehom in pozdravom, ali pa uniči dan, če ga kdo že za zajtrk “napizdi”. Dejansko je kupec kralj, vendar se mora tudi kupec znati obnašati in spoštovati bonton, sicer se to “razmerje” podre.
Vem, da ima lahko vsak zaposlen slab dan, vendar to ne more biti vsak dan. Utopično si želim, da bi bilo več prijaznih in nasmejanih uslužbencev na DARS-ovih cestninskih postajah, ki bi mi po plačilu cestnine tudi zaželeli srečno pot.
Nasmeh ne stane nič, lahko pa človeku spremeni dan!