Majda Širca, univ. dipl. umetnostna zgodovinarka, novinarka in avtorica dokumentarnih filmov, aktivna članica društva Zares, v Držvnem zboru poslanka poslanske skupine nepovezanih poslancev, v predprejšnjem mandatu držvna sekretarka na ministrstvu za kulturo, prva evropska poslanka iz Slovenije, aktivna kot članica v komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti, v odboru za kulturo, šolstvo in šport, v odboru za delo, družino, socialne zadeve in invalide in odboru za zadeve Evropske unije in v zadnjem času tudi blogerka.
Zakaj se ženska odloči, da bo vstopila v svet politike, svet ki ni prijazen in se razlikuje od umetnosti?
Politika je kreiranje možnega, torej ni tako daleč od umetnosti. Njena orodja so sicer bolj dolgočasna in manj prijazna, toda tudi v politiki domuje abstraktno mišljenje in tudi v politiki se – podobno kot v ustvarjanju – obračajo globalne miselne preokupacije o domu in svetu, o duhu in telesu. No, naj bi se.
Kar se tiče ženske »predrznosti«, ki nas vodi v politiko, pa je podobno (že spet) kot v umetnosti. Tu si bom kar sposodila slogan Guerilla Girls iz Tate Gallery, ki gre nekako tako:
«Mora biti ženska, da vstopi v Met. Museum gola?«
Seveda ima to vprašanje (mimogrede, gre za rdečo nit predzadnjega beneškega bienala) smiseln odgovor:
»Less than 3% of the artists in the Modern Art sections are women, but 83% of the nudes are female.«
Torej, nekaj je na tem, da je potrebno svet politike, kjer čopiče pretežno vihtijo moški, odpreti in smiselno obleči (hm!)
Peticija društva Zares v podporo uvedbi brezplačnega prostovoljnega cepljenja proti HPV (humanemu papiloma virusu) je precej razburkala javnost. Ali bo društvo Zares naredilo kakšen korak naprej, ali pa bo vse to izkoristilo za brezplačno in zelo dobro odmevno oglaševalsko kampanjo?
Podpise, ki so resnično impozantni, bomo predali ministru in ga s tem še bolj zavezali, da vendarle nekaj premakne. To brezplačno in odmevno oglaševalsko kampanjo, kot se očitno dojema od zunaj, je priskrbel minister sam s tem, ko se na dve pobudi poslank (no ja, ne vseh, saj se koalicijske niso želele pridružiti), ni dejavno odzval.
Osebno me je odziv na peticijo presenetil, saj nisem pričakovala tako množične podpore. Konec koncev, zgodila se je v poletnem času in brez vsakega medijskega pompa. Presenetili so me tudi spletni komentarji – pa ne le zato, ker so skeptični do cepljenja zgolj moški, temveč tudi zato, ker so nekatere pripombe vredne premisleka. Mislim seveda na tiste, ki opozarjajo na to, da uveljavitev cepljenja ne bi šlo na račun drugih zdravstvenih standardov.
Kakorkoli že, peticija je pokazala, da so ljudje, ko je vprašanje zdravja oziroma kvalitete življenja, pripravljeni stopiti skupaj in odločati o sebi bolje kot tisti, ki so jih postavili, da odločajo v njihovem imenu.
V začetku leta 2006, ko ste bili še članica LDS, ste izjavili “Pravi dnevnik – v smislu rednega beleženja svojih stališč, mnenj, komentarjev, dogodkov, videnj etc…sem včasih pisala bolj redno (pred volitvami, referendumom etc.. recimo). Ker pa mi čas ne dopušča, se s svojimi razmišljanji pojavljam na spletu le takrat, ko so izstopajoči trenutki in dogodki.” (vir)
Res je, spletne dnevnike sem pisala že pred leti. To moram nekoliko pojasniti. Po mojem vstopu v politiko se mi je prostor objavljanja vidno zožil. Resda sem še pisala za strokovne (pretežno filmske) revije, knjige in zbornike. Toda vidno je bilo, da so manjkala tista vabila, ki so jih uredniki razumeli kot »nespodobna«.
Skratka, če skrajšam, politika me je kontaminirala do te mere, da se je moj tekst – pa četudi ni bil nič drugačen od tistega, ki bi ga napisala nekoč – razumel z dodatkom. Preden sem vstopila v politično življenje npr., sem lahko z manj argumenti a z več moči pozivala kakšnega ministra k odstopu. Danes, ko imam, recimo temu več moči (no, pa tudi argumentov), sem hitro premeščena v kot da samoumevno vlogo opozicije, kjer se kritika pričakuje, toda hkrati argumente hitro presliši.
Torej, ko sem se poslovila od novinarskega in avtorskega dela, sem tudi izgubila polje javnih razmislekov, ki mi je bilo vedno ljubo. Zato sem začela pisati – mnogokrat kar zase, včasih za splet, včasih za javne nastope, mnogo za arhiv…Za t.i. protokolarni del, ki ga je bilo na ministrstvu za kulturo kar nekaj, mi ni nikoli prišlo na pamet, da bi si drugje sposodila kakšen govor, tudi v držvnem zboru se skozi interpretacije prebijam mnogokrat sama.
V zadnjem času ste se odločili, da boste pisali blog in vstopili v svet dvosmerne komunikacije, ki je verjetno kot novinarka, niste bili deležni. Je ta način komuniciranja, ko ima vsak človek možnost komentirati zapis, lažji ali težji za vas?
Blog je najbrž nek presežek s katerim lahko dodatno ozvočiš svojo okolico, sebe pa preveriš z njo. Ni res, da v novinarstvu ni bilo dvosmerne komunikacije (ha, ha…ravnokar sem dobila en mail na temo mojih nekdanjih oddaj). Odzivov v novinarstvu praviloma ni, če si brez-vezen in meglen.
Tako v politiki kot v drugih poklicih je precej uokvirjanja in enostranskega dojemanja ljudi. V bistvu so blogi možnost, da skočiš iz vloge, ki si jo nadeneš ali ti jo naložijo drugi. So možnost, da rečeš, ops, imam še kakšno vlogo v zaledju in dovolj motivov, da pridem z njo do vas, vi pa do mene!
Ali verjamete v bloge? Oz. ali se vam zdijo blogi glasniki demokracije, kjer lahko vsak izraž svoje mnenje, če se seveda zaveda, da njegova svoboda izražnja ni neomejena.
Blogovski način komuniciranja je lahko zelo zanimiv, resda pa le v primeru, ko ne gre za kar nekaj, torej za izmenjavo površnih sporočil. Meni pade zato, ker imam rada “fidbek” in ker me usmerja k določeni toleranci. Nisem se še navadila (in najbrž se tudi ne bom) hitrega in kratkega reza, agresivne montaže, neselekcioniranih misli, površnih zaključkov in v srž povzete forme. Ta »dramaturgija« blogovstva je v svoji spotovski formi, ki jo na nek način implicira, lahko dvorezna.
Po drugi strani pa ta demokratična možnost, ki na nek način zadovoljuje tudi naš narcisizem, širi komunikacijski pretok, kar je dobro.
Hkrati pa to odpiranje – v smislu, da vsak lahko da dol, to kar ima na vesti – pomeni tudi zapiranje. V tem smislu, da se v inflaciji sporočil kaj hitro izgubimo ali zadovoljimo s površno konzumacijo.
Zadnjič sem v nekem uvodniku brala gospo, ki je dejala, da ji ne pride na misel ždenje pred računalnikom in izlivanje svojih misli nanj. Zguba časa, ali nekaj takega, je rekla. Hkrati pa v svojem časopisu objavlja pisma bralcev in bralk, ki so na nek način ista stvar, čeprav bistveno bolj obvladana in nadzorovana.
Edini problem, ki mi nastaja s šarjenjem po blogih, je čas. Informacije se kopičijo, nalagajo iz vseh smeri, upirati se jim je težko. Torej, pametno je ustvarjati distanco in imeti pravo selekcijo. Zato je logično, da se med blogerji ustvarjajo »elite« in selekcionirajo strani.
Predsedniški kandidati v ZDA so posegli po sodobnih orodjih za lastno promocijo: Blogi, YouTube, Second Life in še bi lahko našteval. Pri nas pa so le redki kandidati, ki se zavedajo moči interneta in populacije, ki je in živi na internetu. Vi in vaše društvo ste podprli Danila Turka, ki se je še najbolj približl Web2.0 konceptu. Sam sem bil prepričan, da se bodo te predsedniške volitve bile na internetu, vendar sem se motil.
Kako naj bi se te predsedniške volitve bile na internetu, če pa kar nekaj kandidatov (ne bom špecala kdo) o njem nima pojma, štabi pa jih ne morejo najbrž prisiliti v nekaj, kar jim je tuje. Pa ne gre le za to. Kljub razmeroma dobri internetni » pismenosti«, je v Sloveniji internetno osveščen sloj prebivalstva še vedno eliten, medtem ko je večinski na to orodje neulovljiv.
Vendarle pričakujem, da se bo na to temo do volitev še marsikaj zgodilo. Prepričana sem tudi, da bo spletni prostor v veliki meri nadomestil televizijske spote – pa ne le zato, ker so slednji nesramno dragi. Spletno oglaševanje je običajno bistveno bolj sproščeno, odprto, humorno in omogoča več izraznosti. Pričakujem tudi druge intervencije, ki so znane že iz časa referendumov ali kakšnih drugih akcij, ko slika lahko pove več kot beseda.
Všeč mi je, da je Türkov splet prenovljen, opažm, da je kandidatu ta medij domač in da ga dobro uporablja. Prijeten je tudi njegov družinski album, s katerim se zmehča njegova resna drž.
Ali menite, da je pomembna prisotnost in sodelovanje na internetu? Bi podprli sistem, kjer bi vsak držvljan imel možnost sodelovati pri odločitvah o predlogih zakonov s svojimi predlogi in idejami?
Četudi mislim, da je v demokraciji na koncu vedno neka Atena (beri: razum, preudarnost, vednost,modrost), ki ima zadnjo besedo (Rojstvo demokracije na www.zares.si), se mi zdi vaša ideja dobra. Ima seveda svoje pasti (raj za lobiste, interpretativnost podlag, način opredelitve teme, obdelava podatkov…), a so premostljive. Nekaj tega delamo že na spletu Zares, več pa še nameravamo. Zagotovo ni za podcenjevati demosa. Tudi ni za iskati alibijev češ, da informacijska družba še ni prišla v vsako vas. Ali izgovorov, da ljudstvo sploh ne brigajo stvari, ki so jih zaupali v urejanje drugim.
Ko bomo pri Zares še bolj ZaReZ, se nameravamo bolj oprijeti takih in podobnih poti do ljudi in njihovih stališč. Čeprav, priznajva, smo že sedaj kar vzorni! In to kljub temu, da ne gre za kakšen velik aparat, kot mogoče pri kakšni stranki, ki je kljub močni ekipi, zadnjo informacijo vrgla gor pred nekaj meseci.
Andrej Košak je odšel v Nemčijo in posnel film, ki mu ga ni uspelo v Sloveniji. Vasko Simoniti, kulturni minister, je v začetku mandata kot prioriteto izpostavil filmsko umetnost, vendar vse manj kaže na to, da bi se pri nas kaj spremenilo v pozitivno smer. Razen parih izjem, so naši filmi bolj kot ne sami sebi namen.
To kar se zadnja leta dogaja s slovenskih filmom je zločin in ne morem razumeti, da zanj ne nihče odgovarja. No, da se sicer razložiti, da se filmarji v tej zgodbi bojijo in težko zahtevajo kakšno glavo, če je nevarnost, da bo prej padla njihova. A vendarle, takorekoč ob koncu leta, nihče ne ve kaj se bo snemalo, filmski studijo sameva, razpisov ni (tisti, ki so, pa so nelegitimni), kompetentne ljudi so odslovili…da ne naštevam. Prvi minister za kulturo v Sloveniji, dr. Capuder je vsaj odkrito priznal, da ga film ne briga. Pa ga je zatrl tako, da smo se še leta pobirali. Minister Simoniti pa govori o tem, da je film njegova prioriteta, ga pa prioritetno uničuje.
Rešitev ni le ta, da spokaš drugam ali snemaš z digitalko ali celo s telefonom, denar, ki ga presneto rabiš, pa se vrne v proračun za kakšno rezervno kolo patrije. Seveda si vsak poišče nek izhod, toda za saniranje zdajšnje situacije bo potrebno preveč let. Za začetek bi morali spokati odločevalci, ki so pripeljali do tega kaos. Oditi bi morali pod pogojem, da se nikoli več ne dotaknejo slovenskega filma.
V čem je problem naše “trdosti” v filmski industriji? Je to jezik, ali pa samo “umetnost”, ki bi jo radi avtorji prikazali v svojih filmih. Nič lahkotnega, kot so bili filmi Sreča na vrvici, Kekec…
…in Vesna, Naš avto, Babica, Gadi, Poletje v školjki etc… Res je, da če je malo možnosti na razpolago, potem marsikateri avtor živi s »pezo«, da takrat, ko to možnost dobi, mora ponuditi izdelek, ki poka od potenc. A ta teorija ne vzdrži povsem, saj so se tudi naši filmi osvobodili nekoč bolj priljubljenih klešč umetnosti za vsako ceno. Mogoče je problem tudi v naših pričakovanjih in okusih, ki so dodobra kontaminirani s kolasalno ponudbo globalne filmske industrije.
Jaz nimam velikih problemov s »trdostjo« jezika ali predoziranostjo z artom. Vem pa, da bi lažje stekel, če bi bil bolj utečen, večkrat prakticiran in ambiciozen. Potenten, pa četudi ne spektakularen.
Ker ste ljubiteljica filmov, kar sem uspel razbrati iz vašega bloga in poznate filme in ustvarjalce, me zanima, kateri so vam pri srcu? Kaj pa novejši avtorji? Prisegate na kakšen poseben žnr?
Kieslowski je še vedno na vrhu, ni kaj. Tisti, ki so jim nekje rekli subsaharski (ha,ha) avtorji, mi tudi padejo. Sicer nisem preveč izbirčna. Praviloma ne prenašam komedij in največjih blagajniških uspešnic (mogoče iz inata).
Ker sem slučajno izvedel, da ste v četrtek, ko smo imeli tudi blogerji krvodajalsko akcijo, sami dali kri, me zanima, zakaj se nam niste pridružili? Kot je bilo videti na Vest.si smo bili povsem prijazni ïŠ
Ja, bili smo tam slučajno na isti dan, kar sploh nisem vedela. Mal premalo sem hodila po hadu!
Tako sem bila tam čisto sama z osebjem, da sem bila še bolj dojemljiva za vse njihove napotke. In vzela sem zelo resno vsa opozorila, kako lahko skup padem, če se grem po puščanju krvi prevelike sproščenosti. Jaz ubogam, pa si ne upam na kolo, pešačim domov pridno ob kolesu – vsa tesnobna, da me bo na soncu morebiti zmanjkalo. Na Trubarjevi me je res…toda zaradi prav nič uvidevnega goloba na strehi….uf, nagrada pa taka!
Ko je Majda Širca žlostna, kaj ponavadi naredi v takšnem primeru?
Žalost okrepi, da postane še bolj zoprna…po sistemu, vsak ekstrem rodi svoje nasprotje. Formule za streznitev so znane: glasba, kino, barve, singerca, Kras in kakšna pot od tod.
Hvala za online sodelovanje v prvem izmed mnogih nadaljnih Had intervjujev!
Hej! Dober intervju, hvaležna intervjuvanka, tema in čas zanjo, dobro pripravljen “novinar”, skratka brez pripomb. Hočemo še!
hvala..
vsak zacetek je tezak, tole je moj prvi intervju.. vsak torek bo namenjen intervjuju z osebo, ki je kakorkoli povezana z blogi, ali pa je zanimiva za blogerje..
;)
Odličen intervju ;) Had postaja medij :D
Opa, Had… super! Za prvega pa sploh! :)
Bravo in čestitke za idejo in za izbiro osebe za prvi intervju.
@kristjan: potrebno je bilo narediti korak naprej.. in to je bile idealna priloznost, da uresnicim svoje sanje, ki sem jih imel ze zadnje leto in pol :)
@piskec: hvala.. res je.. vse je enkrat prvic..
@hana: majda je blogerka in pa se zanimiva v sedanjem casu, poleg tega pa je se zanimiva oseba.. :)
potrebno je bilo narediti korak naprej.. in to je bile idealna priloznost, da uresnicim svoje sanje, ki sem jih imel ze zadnje leto in pol
Da na blogih pomagas Zaresu? :)
“nisem simpatizer Zares”
— had, 10 dni nazaj
Očitno nekateri bolje politično opredeljenost ljudi, kot jo precenijo ali so jo pripravljeni priznati sami.
@markedzani in tomaz: ce bi bil prvi intervju z nino osenar, kar je bil sicer namen, bi bilo verjetno tudi narobe..
@tomaz: ko sem pisal o sternu, sem bil njegov simpatizer? ko sem pisal o peterletu, sem bil njegov simpatizer? ko pisem o jansi, sem njegov simpatizet? ko pisem o dajani, sem njen simpatizer?
mogoce bo potrebno lociti jabolka in hruske in se pocasi zavedati, da lahko pisem o vsem, o cemer zelim..
ko pa smo ze tukaj.. a bos posredoval vprasanja micu mrkaicu, ce ti jih posljem za intervju?
Had…zakaj mažeš svoj blog s politiko? Ni ti treba to počet..daleč od politike had, daleč…
LP!
@rze: ves, tezko je biti indiferenten do vseh stvari, ki se dogajajo v politiki, ko se gre v vsaki stvari konkretno tudi zame.. in ce nic drugega, imam zapis o tem, kdaj se je kaj zgodilo in ko bo konec mandata, bom lahko potegnil crto pod uresnicenimi obljubami in obljubami :)
vem.. politika je kurba.. :evil:
had, dober bloger sam doseze cilj (vprasanja za mrkaica). simpatizerji neke politicne stranke naredijo po statisticnih podatkih svoj prvi intervju ravno s stranko, ki jim je najblizja. nic ne de. ti bom verjel, saj zares (se) ni stranka :)
mi pokazes to statistiko? ker me resnicno zanima :evil:
hmm.. pa se definicijo dobrega blogerja bi :) na zalost se da redko katera vrata odpreti brez pomoci nekoga, ki pozna nekoga.. in v teh primerih intervjujev nocem izkoriscati vez in poznanstev, ampak sem samo had, ki pise blog..
Pozdravljen!
Intervju je zanimiv, vseeno pa me še bolj zanima, kaj si hotel z njim povedati.
OK, Å irca kot ena najstarejših političnih blogerk (recimo) je sicer dovolj kvalitetna izbira, vseeno pa se mi zdi, da so vprašanja precej nepovezana in nimajo nekega redosleda.
Po mojem mnenju je vprašanje o HPV popolnoma nesmiselno oziroma nima nobene veze s prejšnjimi in kasnejšimi vprašanji. Prav tako vprašanja o filmih in uvodno vprašanje, ki predujicira, da nihče ne ve, kdo je Å irca in da se je za politiko odločila pred dvemi dnevi. Tudi spraševanje o spletnih kampanjah in volitvah preko spleta je (vsaj) neumestno. Å irca v slovenskem prostoru ni neka referenca za spletne kampanje, v najboljšem primeru je uporabnica storitev.
Mogoče sem pogrešal bolj osebna vprašanja oziroma vprašanja, ki bi jih lahko postavil samo gospe Majdi Å irca. Nič je nisi recimo vprašal (kot evropsko poslanko) o komunikacijski strategiji komisarke za komunikacije pri Evropski komisiji, ki je zelo problematična. Nič o odnosu društva Zares do razvojne strategije 2010 v Sloveniji, ki vsebuje tudi razdelek o spletu oziroma telekomunikacijah.
Drugače pa bp.
Ah, pa še nekaj. Oblika je grozna :D Daj raje bold in normalno, italics ubijajo oči.
had, ne da se mi iskati statistike, lahko pa poguglas slovenske novinarje, pa ti bo vse jasno. mimogrede sirca ni bila nikoli evropska poslanka, odgovor ->
@domen: vzeto na znanje..
@markedzani: http://www.varuh-rs.si/index.php?id=1011
nikjer nisem pisal, da je sedaj ona poslanka v evropskem parlamentu..
Kako nisi?
“..prva evropska poslanka iz Slovenije..
No, sem ti pripravil razlago:
KLIK.
Čestitke in vso srečo, pamet, zvitost, hudomušnost,…za naprej!
ocitno tudi mediji lazjo..
a se ti ne zdi, da si malce prevec senzacionalisticen..
EVROPOSLANKA TUDI MAJDA Å IRCA
@markedzani: nikjer nisem zapisal, da je ona sedaj evropska poslanka!
prva evropska poslanka iz Slovenije je nekaj drugega.. preberi se enkrat..
bila je opazovalka, ne pa evroposlanka. to je razlika. v imenu in v pristojnostih. opazovalca sva lahko tudi ti pa jaz. preberi si razlago na mojem blogu, ker se mi ne da ponovno pisat.
p.s. ne, da se mediji lazejo, mediji so tako zelo leni, da ne preverjajo virov. je pa rtv itak PR trobilo.
Zakaj bi potreboval mene za intervju z Mrkaićem, kaj pa imam jaz z njim? Obrni se direktno nanj. Ne grize.
Nekateri ste hadu naložili kar nekaj “kurbirsko” zavedenih dilem in mu z mojim intervjujem pripisali politično kontaminiranost.
Hadovcem ne bom sugerirala naj vrat na nos skočijo k Mirotu Petku, ki blogira pri Požrju, da bo potem uravnoteženost pravšnja…
Vas pa bom ponovno usmerila v branje mojih zgornjih odgovorov, kjer na (simpatična) vprašanja odpiram določene razmisleke.
Vsi npr. vemo, da je trenutno kulturno-politična situacija v slovenski kinematografiji nevzdržna. Vsi vemo, da se ob vseh drugih posledicah, ustvarja tudi velika gospodarska škoda (Viba film že osem mesecev stoji!). Torej, če na ta kaos opozori poslanka, postane to njen osebni (politični?) problem. Če o tem spregovori filmar, postane to njegov osebni (interesni?) vzvod. Če se javi kritik, postane to uredniški (prestižni?) korak. Skratka,iskanje neke zarote, ki naj bi bila vedno na delu – odvisno od tega, kdo je izjavljalec – je neproduktivno za reševanje zagat. Zagotovo pa je produktivno za ohranjanje neprimernega stanja, še več, vzpodbuja ga lahko k še bolj b(l)ogatemu razraščanju.
ps
ne skrbi me, če se me v hadu vidi kot persono non grato…recimo, da me v podzemlje še ne vleče…je pa res, da je kraljestvo senc vznemirljivo, še posebej, če je dosegljivo na klik!
Kdo pere denar (filmarji s politiki in obratno) in v katerem pralnem stroju (koncni izdelki) me kratko malo sploh vec ne zanima. Jasno je, da se v Sloveniji ze nekaj casa ni posnel dober filEm (je bil to nazadnje res “Moj ata socialisticni kulak”?), pokradlo pa se je ogromno denarja (posebej po letu 91). Nihce ne isce zarote in problemov. Mi samo hocemo gledati filme, ki pa nam jih ni dal niti LDS niti SDS. To je fakt.
Mimogrede, kdaj ste pa bili izvoljeni v Evropski parlament, da ste postali prva slovenska evroposlanka? ;)
Ženske so v zgodovini že mnogokrat vodile narode, toda nobena še nikoli zaradi pozitivne spolne diskriminacije ali socialnega inženiringa. Kvečjemu zato, ker se niso obremenjevale s svojim spolom. Statistike golote lahko odseva zgolj boljše ujemanje ženskega telesa z našim čutom za estetiko (npr. z zlatim rezom).
Če obravnavamo moške in ženske enakopravno nam mora biti popolnoma vseeno, koliko žensk je uspešnih na katerih področjih. Enako, kot nam je vseeno, koliko ljudi z modrimi očmi je na vodilnih položjih v primerjavi z ljudmi z zeleno-rjavimi očmi.
Kar se tiče zločincev – ali ne bi veljalo na odgovornost poklicati ljudi, ki z davkoplačevalskim denarjem snemajo zanič filme, namesto da bi izobljšali naše zdravstveno varstvo ali vrhunsko opremo za naše vojake, ki v Afganistanu, na Kosovu in drugod po svetu tako galantno služijo domovini? Slovenska filmografija trpi za sindromom Franke Potente. Gdč. “Lola 2” (“Lola 1” je bila Marlene Dietrich) je pred leti pospremljena s fanfarami odšla v Hollywood, da bo Američane naučila visoke evropske kulture. Po nekaj obrobnih vlogah je zgrožena spoznala, da Hollywood ni Nemčija in da je celotna industrija nasičena z igralkami, ki jo presgajo v vsakem pomenu – profesionalnem, kulturnem in tudi človeškem. Gospodična “velika nemška igralka” je zato besna odsopihala domov in od tedaj iz dna duše sovraži Ameriko ter ne zamudi nobene priložnosti, da bi to povedala.
Je Nemčija kaj pridobila? Nič. Je Amerika kaj izgubila? Nič.
Slovenski držvni film večinoma izraž intelektualno podhranjenost od realnosti odtujenih filmskih elit (ti ljudje večinoma še nikoli od znotraj niso videli zasebnih podjetij), katerih življenje se dogaja v pasu med Drama barom in Metelkovo. Tako ima vsak naš film najmanj sedem vnaprej znanih vlog in sicer:
1 x župnik, po možnosti pedofil ali pa vsaj izprijeni hinavec,
1 x proletarec in mnenjski marksist, ki je glavni junak in na koncu moralni zmagovalec,
1 x preganjani priseljenec, najboljši prijatelj glavnega igralca,
1 x podjetnik, plehka materialistična figura, poosebljenje primitivizma,
1 x skinhead, ki ne mara priseljenca in
1 x junakinja, ki fuka s podjetnikom, nakar doživi razsvetljenje o “resničnem” smislu življenja (vmes jo posili še skinhead) in pristane pri proletarcu.
Majda, glede na to, da so si držvni filmi podobni kot jajce jajcu; me zanima vaše mnenje o moji zamisli – ali se jih ne bi dalo poceniti z npr. permutacijami vedno istega scenarija, istim stilskim angažmajem in istimi igralci (ki bi z leti dobivali vedno več izkušenj)?
Tako ima vsak naš film najmanj sedem vnaprej znanih vlog in sicer:
1 x župnik, po možnosti pedofil ali pa vsaj izprijeni hinavec,
1 x proletarec in mnenjski marksist, ki je glavni junak in na koncu moralni zmagovalec,
1 x preganjani priseljenec, najboljši prijatelj glavnega igralca,
1 x podjetnik, plehka materialistična figura, poosebljenje primitivizma,
1 x skinhead, ki ne mara priseljenca in
1 x junakinja, ki fuka s podjetnikom, nakar doživi razsvetljenje o “resničnem†smislu življenja (vmes jo posili še skinhead) in pristane pri proletarcu.
…ops, in 1x oseba, ki ne zna šteti do sedem… :)
In ker je Majda želela, da smo konstruktivni še moj predlog, kako ozdraviti slovenski film…
…prenehajte jih financirati z držvnim denarjem. Dobili boste nekajletni relativni mrk in potem se bo industrija razvila.
@mArkedzani,
so pa res kreteni v tistih žirijah po svetu (in mal tudi doma), ki so našim filmarjem dajali nagrade za zanič oprano robo, a ne? Misliš da zaradi usmiljenja, ker smo tako bedni in miceni?
Res je pri oskarjih gužva, ker majo tam pralni stroji močnejšo centrifugo, a naj te spomnim, da je naš Deveti krog enkrat ušel za las (na račun Wilderja),drugemu Å tiglicu pa so delali družbo Brooks in Hitchock…Kulaka pa tam res nikoli ni bilo…
ja,
v evropski parlament nisem prišla na neposrednih volitvah, temveč sem tam nekaj mesecev – vse od vstopa Slo v Eu pa do vzpostavitve novega parlamenta – testirala novo družino in naše (tudi moje) mesto v njej. Test ni vzdržl do te mere, da bi se na kasnejših volitvah rinila v ospredje…
@ Å tihov Tomaž,
da se ti bo sprostilo mal racia in nadelo mal humorja te usmerjam na http://www.guerillagirls.com. Tvegam celonočni kontakt, a s feminizmom te je treba mal dražit, opažm!
Kar se tiče tvoje mračne – mrk(…) ti daje malo ritma, e ne? – ocene našega filmskega “šodra”: ne sekiraj se, ne ga bo več dosti oziroma še manj, kot ga je bilo. Sicer obstajajo šanse, recimo v primeru, da se na bodočem mega otoku pred Izolo ali celo v plemeniti piramidi pri Ajdovščini, naseli ameriško filmsko pleme, ki zaposli naše intelektualno obremenjene filmarje. Naj nosijo kable, pa se jim bo zbil artizem iz glave, a ne?
@tomaž štih
…ja, eni so morali v zda bežti pred domačimi režiserji in so v Hollywoodu tudi nekaj pustili, a ne? Recimo kakšen Fritz Lang, ki je tja odnesel podobe iz Slovenije, videne v Ljutomeru pri tistem zavednem Grossmanu, ki je zaplodil naš, menda ničvredni film!
A glede vzorca Lolita štev. 3:
Gre za tretji scenarij, ki je morda še najbolj praktičen za potešitev teze o hollywoodskem bazenu in o feminističnem manjku. Naša Ita Rina je kaj kmalu dobila vabilo in karto za čez lužo, še posebej potem, ko so jo videli v Mahatyjevem Erotikonu. Toda njen Djordjević, ki ga je takrat spoznala (in tudi poročila), je rekel ne, tja pa ne boš hodila.
In je raje šla na jug. Pa ni skorajda nič več igrala, je kuhala in nekaj pisala. Vse do potresa v Budvi, ki jo je vzel.
Kaj vemo, kaj je prav? In kdo smo, da bi o temu sodili?
Ti tega ne razumeš, Majda. Kje si še videla faraona brez piramide?!
Otok in piramida gredo lahko mirno iz proračuna skupaj s filmom. Ljudem pa “denar nazaj”, ker je predstava slaba.
Če naš film ni tako zanimiv, da so ljudje pripravljeni plačati pošteno ceno za njegov ogled (1x oz. največ 2x na leto), potem naj gredo njegovi tvorci brez kakršnekoli škode za kulturo in narod početi kaj izrazito miselno nezahtevnega. Naprimer – lahko postanejo socialdemokratski politiki.
Ah, Ita Rina. Primer polnega življenja. Slovenska igralka, ki se ni posebej obremenjevala z domačo produkcijo in je postala priljubljena v Nemčiji, karierni vrhunec pa doživela v žgečkljivem Češkem filmu. Danes je eno največjih slovenskih imen in vendar…
…nikoli ni prejela dinarja držvnih subvencij (kot jih nista niti Cankar in Prešeren).
V vojski so imeli zelo prav, ko so nas učili: “Sve se može, kad se mora.”
Slovenska kultura je obstajala tisoč let pred držvnimi subvencijami za kulturo in bo obstajala tudi tisoč let potem, ko jih ne bo več.
p.s. Ite Rine ni vzel potres, ampak je umrla za astmo.
res je bila astma, toda med potresom.
In tudi je res, da se subvencije umikajo po tvojem scenariju. Ker se prekladajo v plačevanje medijev, golfov, planinskih, letalskih, cerkvenih…muzejev in riklijevih restavracij…
Had, ideja glede teh intervjujev se mi zdi ok! V samo kvaliteto vprasanj in samo izvedbo se ne bom spuscal, ker se pac ne spoznam na to. Kot bralcu mi je pa cisto ok. Tudi sam sem razmisljal storiti nekaj podobnega z mojimi prijatelji med sportniki in glasbeniki. Enostavno pa nimam jajc da to storim, saj se bojim, da bom kot izprasevalec izpadel prevec “plehek”, hkrati pa bi tistega, ki bi mi odgovarjal nehote postavil na tnalo…
..aha, hotel sem samo vprasati ce se samo meni zdi, da iz nekaterih komentarjev kar puhti nevoscljivost? No ja..mogoce bi bili do kaksnega glazbenika ali sportnika bolj prijazni! :)
@london
imaš popolnoma prav, kajti film/filmarje in politiko/politike zna zaštihati vsak pigac, ki ima dva klika (o klikerjih raje ne bi) časa. Po kopitarskim soncem nič novega. Ironična lepota intervjuja je, da je MÅ s svojimi zadržki do obravnave nje same in do blogističnega svaštarjenja vse te “eksperte za splošne zadeve” anticipirala z njihovim wiki kremastim napuhom vred. Zato tudi tako bevskajo in zato je res škoda, da jim kakorkoli še odgovarja.
… berem intervju z Majdo, sedim pa v deželi v Zakavkazju …. meni je bil ljub, malo manj pa so mi bili ljubi komentarji, zato se strinjam z londonom … kako je nekaterim pomembno, da imajo o vsem in o vsakem mneje … zato se pojavljajo na mnogo (net) mestih …. had – še intervjujev, takšnih in čisto drugačnih …. meni so všeč in me, čiso osebno in sebično, bogatijo …
Dobrodošli, naši dragi prijatelji iz kolerične levice. Lepo da ste z nami. Je že tako, da so pogovori z liberalci na mreži vedno najbolj zaželeni.
Želite tega zaključiti običajno ali tipično; t.j. z osebnimi napadi na udeležence ali s telegrami podpore delovnega ljudstva?
Sem mogoce kaj spregledal, ali se mi zdi da (zgoraj) izpade kolerik ravno tisti, ki to omenja!? :)
ko po prespani noci prebiram komentarje, preprosto ugotovim, da sem mogoce naredil napako, ko sem Majdo pribil na zid in dovolil njeno kamenjanje.. in na tem mestu se opravicujem!
kljub temu, da sem pricakoval tudi “cudne” komentarje, me par stvari preseneca.. namesto, da bi se ukvarjali z vsebino teksta, da bi mogoce kdo razmislil o vsem skupaj, pa se pojavijo obtozbe in ocenjevanja in seveda se ne pozabi omenjati preteklost!
a zivimo v preteklosti, ali v sedanjosti? je res potreben revansizem za vsako stvar, ki se je nekoc zgodila.. kaj pa ce bi namesto nazaj, vsi skupaj zrli naprej.. razmisljali o tem, da lahko naredimo lepsi svet in se med seboj podpirali..
je res tako tezko razumeti, da kljub temu, da je Majda clanica zares, da nisem v nikakrsni povezavi z njimi?
je res tako tezko razumeti, da sem dobronamerno se odlocil za intervjuje, da bi izboljsal kvaliteto blogerstva pri nas in mogoce se koga predramil, da se poda na novo pot in naredi nekaj vec?
je res tako tezko razumeti, da ni tukaj prostor za medsebojni obracun in da bom v nadaljnih intervjujih, ce se pridejo (kar bom mocno premislil, koga si upam “zrtvovati”) kolebal ali dovoliti komentarje, ali jih zapreti, kljub dejstvu, da zagovarjam dvosmerno komunikacijo..
je res tako tezko razumeti, da je blog tisti medij, ki ima zelo veliko obiskovalce in da je ta intervju vceraj prebralo preko 2000 obiskovalcev??
je res tako tezko razumeti, da lahko naredimo nekaj vec iz vsega tega, ce se ne borimo sami s seboj in svojimi strahovi, ampak se odlocimo in naredimo korak naprej..
zivimo tukaj in zdaj in ne nekje dalec nazaj v preteklosti z neporavnanimi racuni, na katerih se nabirajo obresti in cakamo priloznost, da bomo lahko z njimi sejali sovrastvo!
Had, jaz vseeno mislim, da je zadeva čisto ok in, da bi moral s tem nadaljevat. Ker ti gre čisto dobro. Meni je naprimer tak intervju prav zato všeč, ker je drugačen, kot so vsi. Morda nepovezan, ampak zakaj to ne bi bilo tudi dobro?
Glede komentarjev, pa saj veš… Če ne bo to, bo pa kaj drugega, na koncu se ti bo nekdo vtaknil v vejice in skladnjo. Z vsebino se bodo ukvarjali tisti, ki jih to zanima. Za te pa tudi delaš to, anede?
Ne kolebaj, saj jih ne pribijaš na zid in jih ne “žrtvuješ”. Najbrž so tudi že navajeni takih in drugačnih izjav… :)
> Sem mogoce kaj spregledal, ali se mi zdi da (zgoraj) izpade kolerik ravno tisti, ki to omenja!?
Pravilno si ugotovil. Nekaj si spregledal. Toda ne jemlji si tega k srcu. Odsotnost samorefleksije je zelo pogosta lastnost koleričnih levičarjev (klasični Dunning-Kruger sindrom).
Poišči v tekstu naslednja gesla –
“vsak pigac”
“o katerih klikerjih raje ne bi”
“na katerega sije kopitarsko sonce”
“eksperte za splošne zadeve z wiki kremastim napuhom”
“ki bevskajo”
temu mi, ki “nič ne razumemo in si drznimo polemizirati z bogovi vednosti, ki so tako razsvetljeni, da tega ni mogoče razumno občututi, ravno nasprotno – razum daje lažen občutek, da so ti ljudje zelo običajni in vsakdanji; ampak je treba to njihovo višje zavedanje brezpogojno sprejeti (in jim seveda predvsem plačevati tiste račune, ki jih v svoji neizmerni modrosti izstavljajo)” rečemo napad na osebo.
Ko se to enkrat zgodi je nadaljevanje pogovora vedno zelo vzorčno. Kot je nekoč rekel Haris Silajdžič – v vsaki vojni je pomembno, kdo jo je začel in s kakšnimi nameni. Drugo je vse vojna.
moet – pusti moj priimek kar na miru ob kontekstih, ki jih navajas. sicer pa – ja, upam si zastihat vsak slovenski filEm, saj placujem davke zanje (malo kateri filEm se je financiral sam), kot tudi politiko (volim in jih placujem), zato lahko komentiram.
Dragi Had
Ne sekiraj se zaradi teh motencev. Intervju je zelo v redu in samo nadaljuj tako. Vsi ti neoliberalci pa so najbolj podobni cerkvenim dogmatikom in se z njimi ne da prepirati. Očitno bi radi v Slovenijo stlačili v eno od držv ZDA, ne zavedajo pa se da smo del EU in tam se pač filmi financirajo iz fondov. Da pa pluvajo po vsem, je pač zgolj znak njihove nekultiviranosti. Po svoje so revčki in se tega niti ne zavedajo…
pozdrav iz Berlina
Košak
“motenci”
“neoliberalci”
“cerkveni dogmatiki”
“Košak je EU”
“drugače misleči bi anektirali ZDA”
“zgolj znak njihove nekultiviranosti”
“revčki, ki se tega ne zavedajo”
Subvencionirani filmarji so najprijaznejši ljudje na planetu.
LOL. Look who’s talking!? Mr. Nice Å tih Guy:
“Jaz sem svobodoljub in ne totalitarist in krvnik kot vi in grozljive zamisli o uničenju vseh različnosti med ljudmi se mi zdijo nekaj najbolj pošastnega. V praksi to pomeni narediti žrtve iz vseh tistih, ki vas presegajo samo zato, da bi bila vaša rit bolj polna”
“Jaz bi si želel, da bi bili vsi liberalci. Ampak jaz se zavedam, da ljudje nismo enaki. Eni so liberalci, drugi niso. Eni trdo delajo, drugi lenarijo. Eni sprejemajo pametne odločitve, drugi marksistične. Eni se trudijo zvišati svoj ustvarjalni potencial in s tem plačo, drugi se včlanijo v sindikate.”
Tole je naša prijazna maslowovska dušica nedolgo tega navesila samo na Razgledih (simultano je ad personam bičal in pulil nohte še vsaj na 5 drugih mestih) ubogi komentatorki, ki ji vzelo sapo, a mu je vseeno uspela povedati, kar mu gre:
“janina Aug 28th, 2007 at 7:40
Dajte no, Tomaž! Jaz pišem o študentskih spominih na tiste čase, vi pa z vsemi ideološkimi topovi udarite po meni. Da sem krvnik in totalitarist? Ta je pa bosa! Vi ste tako polni ideoloških stereotipov, da se mi pravzaprav smilite.
Vam mama ni povedala, da je življenje lepo?”
QED
Si bom zapomnil, ko bom prihodnjič potreboval slabo analogijo.
Nobene potrebe ni, da bi pri zagovornikih fašizma, socializma in nacizma uporabljali rokavice.
Če se od umetnika, ki je subvencioniran s prisilno pobranimi davki, pričakuje nek odnos do žrtev (davkoplačevalcev); to ne pomeni, da se isti odnos pričakuje od svobodoljubov do nacistov, socialistov ali fašistov.
Praktični primer sovražnega govora, poučno!
Vsekakor je to bolje, kot klasična vojna. Lažje je preživeti oz. še bolje – preroditi.
Na naslednje rojstvo!
VSE JE DOBRO! Kar se zdi (klasično rečeno: očitno), da ni dobro, je samo v funkciji tega, da se spremeni! Drugega smisla pokolov, revščine, kraj, žlitev, obupov itd. pač moja malenkost več ne vidi. Veselim se tega preporoda, čeprav ga doživijo šele potomci v x-kolenu! :)