Strunjanske soline, Sečoveljske soline in tokrat še enkrat fotografije Sečoveljskih solin.
Mir, tišina in čudovita narava.
5komentarjev
Dodaj odgovor
Povezane vsebine
V Čevabdžinici Sarajevo 84 v Ljubljani, je poleg hrane in Sarajevskega piva poskrbljeno tudi za duševno hrano – z zabavnimi napisi na stenah. Nekateri od njih so presežek in jih…
Preberi do konca
0 Comments
Zagorski tek, oz. tek po Zagorski dolini, od klanca pod Trojanami do cilja pred tržnico v Zagorju, v razdalji 10 kilometrov in še malce več, je vsakoletna popestritev občinskega praznika….
Preberi do konca
5 Comments
Če fotografije, narejene ponoči na morju, ne uspejo, se lahko preprosto izgovoriš, da si jih tako zanalašč fotkal. Blurred photos z dodatkom!
Preberi do konca
3 Comments
Zelo so mi všeč fotke.
Ja res je lepo. In lepe slike. Lani je bil en tek od Sečoveljskih do Strunjanskih solin ali obratno. Pozabila. No v živo ni bilo tako lepo, ker je bilo megličasto. Podoben čas kot je zdaj. Mislim da 17.marca. 18 stopinj je bilo. Dva dni za tem smo imeli pa dneg v Ljubljani. No, dovolj o snegu, lepe slikce.
Hmmm koliko časa se bodo še uspešno otepale nasilnemu kapitalu ??!!
Lepe fotografije. Se pa že nekaj časa odpravljam na soline, kjer je neskončno motivov za fotografiranje.
lp
Čudovito!
Za trenutek sem bila v otroških letih ko sem še živela na Seči in vsak dan imela pogled na prečudovite soline. Vendar takrat še nisem znala ceniti ta dar. V vročih poletjih smo se hodili kopat v mala jezera, ki sobila ob zapuščenem rudniku. Tu sem se naučila tudi plavati. Notri so plavale tudi kače, vendar se jih takrat nisem niti dobro zavedala in nisem niti razmišljala da bi me katera UGRIZNILA. da sploh ne omenjam pokojnega očeta ki je celo poletje hodil na soline se se namazal z blatom in se ozdravil reume. Takrat še zastonj. Danes moraš drago plačati za take obloge.
Zdaj živim na štajerskem-edino kar pogrešam so ravno ti kraji – soline z okoklico, kajti mi se zdi da se je tam čas ustavil. Spominja me na tisto otroško brezskrbnost pa červno brez lutke ( ki zapre oči ko jo poležeš), ki sem si jo kot otrok zaman želela saj starši niso premogli toliko denarja. Kaj pa danes moje vnukice in vnuk imata toliko igrač, da jih ne omenjam – za mene v tistem času, če bi vedela zanje – bi mislila da gledam znanstveno fantastiko.
Ampak svet in razvoj grejo naprej. Kljub vsemu me obdaja čudovit občutek, da se nekdo zavzame za te lepote narave kot so soline in jih ohranja v pristnem izgledu.