Pred letom in pol sem vas spraševal enako vprašanje: Od česa ste bili v življenju najbolj zadeti?
In dobil kar nekaj odgovorov. Sedaj, ko imamo Facebook, Twitter in vsa ostala omrežja, upam da dobim več odgovorov, ker me dejansko zanima od česa so bili moji bralci/soblogerji/naključni mimoidoči najbolj zadeti v življenju.
Moj odgovor je še vedno enak: Datura Stramonium
Če odgovarjate na Twitterju, dodajte še #zadet vašemu odgovoru! In če imam možnost izbrati blogerje, katerih odgovori me še posebej zanimajo (saj smo v demokraciji, mar ne), potem izbiram: Tomica, Dragana, Marko, Karmen, Alex van der Volk, Davorin, JaKa – hvala za odgovore!
Twitter #zadet
Daturo si?! Uf, fakinsit, si pa upas! Stavim da si ne bi drznil, ce bi prej videl koga zadetega od tega :) Fantje so na tem blazneli, dva sta za nekaj casa oslepela, in posledicno je bil strasen cirkus, eden si je skoraj fental ledvice, ker je popil cisto vsako tekocino, ki jo je dobil v roke,… Se za nekaj grdih zapletov sem slisal, vse skupaj vec kot dovolj, da tega nikoli ne poskusim :) Tega in h-ja.
Najbolj in najbolje buta trip. Tudi zanj rabis grande cohones, ampak ga lahko vsaj teoreticno kontroliras, meni je vedno uspelo, razen enkrat (uf, uf!).
Sicer pa: dzankiji, ki so po definiciji hudo faktap in v krizi pregovorno vrzejo vase vse kar jim pride v roke, dature in tripov absolutno ne marajo :)
Saj nisi bil zadet. To je izumljena politična beseda, brez pomena, zdizajnirana, da meče senco na resnico.
Ti nisi le telo, ki se “zadane”. Ne bodi tako majhen in nebogljen.
Ne samo tisti mali um v mali čeladi, ki ji praviš lobanja, tudi rastlina si Ti.
Zbudi se!
Haha Had, nekam domač mi je tvoj zapis o Daturi :). Probal sem Brugmansio(Floripondio), sestro od Dature :). Pred dvema letoma pri ekvadorskih indijancih sredi džungle. Dan pred odhodom so mi izrazili spoštovanje s tem, da so mi pripravili Wantuk, sok iz Burgmansie. Vzeli nekaj vej rastline, izdolbli debelca in iz tega stisnili sok.
Prvo so mi dali eno dozo (približno pol deci), pa ni primlo, potem so mi dali še eno, pa je blo vse skupaj preveč. Morem rečt, da sem telesno funkcioniral skoraj boljše kot v zavednem stanju, ampak mentalno je blo pa fuč. Ko da gledaš kakšen psihični triler. Smo sedeli cela druščina pred kolibo in se pogovarjali. Jaz samo pomežiknem z vekami in ko odprem oči, nikjer nobenega. Čista tišina. Čisti šok, gledaš kje so ostali in nikjer nobenega.
Od celega dneva se spomnem samo majhne odseke, čisto sem izgubil občutek za čas. Smo šli k sosedom po dve kokoši za večerjo, jaz sem jih nesel (še žive) v kuhinjo, šel samo nekaj iskat v svojo kolibo in se takoj vrnil v kuhinjo in že me je čakala juha z dvema bedroma :).
Pa je blo še nekaj stvari, ki pa niso ravno za v javnost :).
Aja, pa potem še dva nisem mogel brati, ker sem imel omrtvičene očesne mišice :).
Bom napisala. Hvala za zanimivo temo :-)
Dobis v prihodnjih dneh odgovor :)
Torej, zelo na hitro. Stvar se je zgodila leta 2000 na Nizozemskem, za čas trajanja Eura 2000 (saj se ga še spominjamo, anede?). Po Charleroiju smo se odpravili na Nizozemsko in se dan pred tekmo v Amsterdamu ustavili v Den Haagu in se malo razgledovali po mestecu (lušno naselje, ni kaj). In sam Bog je hotel, da smo se znašli pred kofi šopom. Hja, če smo že tukaj, bomo pa poskusili, anede? In res mi lepo vstopimo, pogledamo cenik… Kaj bomo? Aha, ta white widow bo najbrž kar prava stvar. Natakar (bot noč črn rastafarijanec) nam prinese lepo pakirano in zvito stvar in čeprav sem za razliko od ostalih treh sam prvič poskusil, sem kadil ko profesionalac, oz. kot sem d sedaj videl kaditi druge. par dimčkov zapored, vse skupaj v pljuča in zadržt kakšne pol minute. Najprej nismo začutili nič, pokadimo do konca, gremo ven na zrak in kot smo stopili skozi vrata, nas popade takšen smeh kot še nikoli prej in nikoli pozneje. Jaz sem mislil da se bom zvalil po tleh in crknil od samega smeha. Ta napad je trajal še kakšne pol ure, medtem so mi začeli gomazeti tudi vsi živčki na telesu, nato pa je vse skupaj izgubilo svojo zabavno plat, saj mi je začelo sunkovito obračat želodec in mi ga nato tudi dokončno obrnilo in vem, da sem si sam pri sebi ponavljal samo besedici: “Nikoli več…” Potem mi je obrnilo želodec, zaspal sem za kakšno urico in pol in vse je bilo v redu. No, šele naslednji dan smo še v enem kofi šopu izvedeli, da je ta bela vdova daleč najmočnejša stvar kar se je da dobiti na Nizozemskem in čeprav bi lahko kadil še cel naslednji dan, sem se zadetosti gladko odpovedal. In ja, čeprav sem v prihodnjih letih še eksperimentiral z raznimi rečmi (samo in zgolj iz firbca), sem ob “špinelu” od takrat naprej lepo rekel – ne hvala.