Zapisano leta 2006 – Okrašena novoletna jelka, takrat sva imela tudi zadnjič novoletno okrašeno drevo. Jaz očitno nisem človek za takšne praznike, oz. me te stvari nekako ne privlačijo tako, kot bi me morale. Ampak razlog, zakaj je tako, sem zapisal že leta 2006.
Zadnjih par let opažam, da sploh ni več pravega užitka od okraševanju novoletne jelke (ker pač priznavam Dedka Mraza in ne ostalih dveh), kajti že pred začetkom decembra so cela mesta okrašena, bleščeča in se vse trgovine svetijo v soju novoletnih lučk. Vse za boljšo in večjo prodajo.
In te lučke v človeku prebudijo večjo željo po zapravljanju in razum potisnejo nekam daleč stran. V človeku se prebudijo spomini na otroštvo, na čakanje kdaj bo prišel Dedek Mraz, kaj bo prinesel in na ihteče odvijanje daril, ki so čakala pod jelko.
Sedaj ni več tega. Otroci povejo staršem kaj si želijo in četudi to presega njihove zmožnosti, v večini primerov ugodijo otrokom. Ni več pričakovanja, ni več nepotrpežljivosti in iskanja daril po omarah. Do neke mere so otrokom vzeli tisti sladek občutek obdarjevanja in spremenili vse skupaj v potrošniško mrzlico.
Včasih je bilo drugače. Babica je morala po večkrat v enem večeru nastaviti darila, pa naj so to bile čokolade, piškoti, sadje, ker sem ji rekel, da sem priden in da bo Dedek Mraz definitivno še kaj prinesel. Dedek jo je pregovoril in tako me je čez par minut spet poklicala, da je spet nekaj pod jelko. Seveda je bilo vse zavito, da je imelo res čar. In tako se je ponavljalo cel večer. In dejansko mi je to, da sem dobil darilo, pomenilo več, kot pa to, kaj sem dobil. Sedaj je ravno obratno.
In včeraj me je Barbka presenetila, ko je postavila umetno jelko zunaj, ji nadela lučke in okrasila pravo jelko notri (ki pa jo je posadila v lonec, tako da se bo vrnila v naravo). Za trenutek me je spomnila na otroštvo in darila, ki sem jih dobil takrat. Na tisti čas, ki ga ne morem povrniti drugače, kot pa samo v spominih. In konec koncev so spomini tisti, ki ostanejo.
Mimamo prašiče.