Prejšnji teden se je na Facebooku pojavila skupina Proti neonacistom v Sloveniji (vir), ki je v precej hitrem času pridobila skoraj 2000 “ljudi, ki so lajkali to”. Povod za ustanovitev skupine naj bi bil brutalen pretep, ki so ga zapisali kot:
10.Decembra 2010 so trije Neonacisti med glavno postajo in Metelkovo okoli 22:00 napadli skupino dijakov. Eden izmed njih je bil zamaskiran, a priča trdi da je enega napadalca prepoznala.
In ker je sedaj zopet čas kislih kumaric, ko ni neke pametne afere v zraku (zato se spet vračajo na prizorišče bullmastifi, kmalu se bomo spet pogovarjali o Patrii, mimo nas pa bo šla očitna afera Wikileaks), mediji pograbijo vsak tak indic in iz njega naredijo zgodbo.
Tokrat je padel Dnevnik in njegov novinar Peter Lovšin, ki je v članku z naslovom Nasilje na ulici in vojna na Facebooku: V Ljubljani naj bi neonacisti napadli skupino dijakov (vir), sicer zapisal naj bi, vendar se mi poraja vprašanje – se tako pišejo novinarski članki? V tem primeru je samo domišljija omejitev za vse članke, ki jih lahko sproducirajo novinarji, povsod pa zapišejo naj bi – Nasa naj bi našla vesolja, CIA naj bi odkrila morilca JFK-ja, Pahor naj bi stal za afero Patria… Veste, kam pes taco moli?
No, celotna zgodba o neonacistih in napadih je pojasnjena na blogu Projekta za nacionalno politiko, v zapisu Dnevnikov kiks z “neonacisti” (vir), kjer je razloženo ozadje izmešljene zgodbe, predvsem pa beda novinarsta v Sloveniji:
Ob prebiranju dnevnega tiska smo se lahko na moč zabavali ob pogledu na petkovo izdajo Dnevnika z dne 17.12. 2010. V članku z naslovom »Nasilje na ulici in vojna na Facebooku: V Ljubljani naj bi neonacisti napadli skupino dijakov« je »novinarju« Petru Lovšinu uspelo nasesti na povsem nepreverjene informacije, ki so mu bile plasirane, čeprav je bilo vse skupaj že na prvi pogled neresno. Omenjenemu »novinarju« je uspelo v svoji gorečnosti celo videti spopad ideologij v srednješolskem »aufbiksu« zmedene mladine na Metelkovi. Najbolj zabaven del članka pa je seveda »vojna na Facebooku«, ki odraža vso bedo slovenskega novinarstva in njegovo dvoličnost, predvsem pa njegovo topoumnost in omejenost.
Novinarji zelo radi uporabljajo informacije, ki jih dobijo na družabnih omrežjih – kdo je samski, kdo je šel s kom na pijačo, sedaj pa je vse skupaj eskaliralo tudi v to, da se pišejo neresnični članki na podlagi nekih skupin in se vse skupaj naredi še precej bolj zanimivo, ko se “vpletejo vojne na družabnih omrežjih”.
Takšni eksperimenti so mi všeč, saj dejansko pokažejo način, kako se pride do informacij, predvsem pa to, da se da manipulirati z novinarji, še bolj pa se da manipulirati z javnostmi. In v tem primeru je Dnevnik padel na celo črti.
p.s.: a damo ustvariti kakšno govorico, ki jo bodo mediji pobrali in iz nje naredili naslovnice? jaz sem vedno za!
Kje so časi, ko bi novinar šel na teren in povprašal priče v živo, šel v bolnico pogledat pretepenega in se še podal v neonacistično sceno in izprašal tiste ljudi. Seveda je pozimi dosti lažje s parimi kliki priti do “informacij”. Super napisano kot zmeraj, se strinjam z vsem.
Novinarjev kot takih skoraj več ni. So samo tisti, ki na mizo dobijo senzacijo, katere pa po večini ne preverijo. In to je produkt vsega. Karba, Lovšin, pa še kdo.
Odkar so kavni avtomati v pisarnah, se ne hodi več na teren, ni treba… Izjeme so mali mediji, kjer te mašinerije ni in je potrebno na kofetkanje vsaj do prvega kafiča…to so pa placi, kjer se je tradicionalno prišlo do informacij. :)
Redno bereš Požar report vidim… http://www.pozareport.si/?Id=mediji&View=novica&novicaID=16620&type=tags&search=
:)
Ni bilo potrebno brati Požareporta, ker je bilo tukaj vse pojasnjeno -> http://projektnp.blogspot.com/2010/12/dnevnikov-kiks-z-neonacisti.html
@abcd: ko je bilo tole objavljeno, pozar se ni imel tega clanka.. to kar je marko objavil, sem jaz uporabil za sredico clanka :)