Bil je povsem navaden majski dan, ko sem zjutraj odšel od doma in niti predstavljal si nisem, da se mi lahko zgodi to – vse je enkrat prvič, kajne? Stvari so se odvijale kot “po maslu” in ko se je dan začel prevešati v noč, je bilo v zraku čutiti neko zanimivo energijo… (cut this shit! – ne gre se za izgubo nedolžnosti, ampak za izgubo ključa!)

Ko sem se okoli polnoči pripeljal na Prhovec, sem z roko šel tja kjer ponavadi odložim ključe, ko se vsedem v avto. Ni jih bilo! Ok. Mogoče so v torbi, ali pa so mi padli pod sedež. Ko vse opcije preverim in ugotovim, da ključa ni, pomislim najprej na to, kako naj boljšo polovico, ki je že mirno sanjala sanje pravičnega, vržem iz postelje da mi odklene vrata. Na srečo je imela poleg sebe telefon in je bila vesela, da se mi ni nič zgodilo, ampak da sem samo izgubil ključe.


In sedaj k tistemu delu iz naslova – izguba nedolžnosti. Vsi se verjetno spomnimo, ko smo kot “mulčki” hodili v šolo in imeli okrog vratu “zavezane” ključe, da jih ne bi izgubili. No, jaz menim da je bilo ravno to krivo, da so se ključi izgubljali kot za šalo. Jaz s tem nisem imel problemov, kajti imel sem srečo, da skoraj nikoli nisem potreboval ključev, kajti doma sem imel stara starša, ki sta me vedno pričakala. Posledično tudi nisem izgubljal ključev in lokalni ključavničar z menoj ni imel nobenega zaslužka.

Leta so tekla in začel sem uporabljati ključe. Ampak vedno sem jih imel na dosegu roke in niti kasneje, ko sem počel razne “kolobocije” z avtomobili, nisem nikoli pozabil, ali kako drugače izgubil ključev. Se je zgodilo, da smo iskali avto, vendar ključi so bili vedno na varnem.

Tudi na potovanjih, ko ti v hotelu dajo v roke kartico in jo vzmeš s seboj, se mi do sedaj še ni zgodilo, da bi moral plačati “kavcijo” zanjo. Oz. z drugimi besedami, sem človek, ki ponavadi točno ve, kje so stvari – tudi če so vržene na kup, ima ta kup nek svoj red in smisel in je ravno zato tam, da jaz najdem stvari.

Včerajšnja noč je bila zame drugačna. Predvsem se mi je zdelo, da se je nekaj v meni premaknilo, da sem s tem, ko sem izgubil (še sedaj ne vem sicer kako mi je to uspelo) ključe, izgubil še nekaj več – pa vendar po drugi strani upam, da je bil to samo enkraten dogodek in da mi ne preide v navado.

Ravnokar sem zamenjal ključavnico na vratih – pravi moški, ki izgubi ključe, mora znati narediti tudi to. Občutek je sicer čuden, še vedno pa imam občutek, da nisem bil jaz tisti, ki je izgubil ključe, ampak mi jih je nekdo nekam “založil”.

Seveda, saj moški nismo nikoli ničesar krivi, ko pa imamo ženske (upam, da se ne prebere preveč čudno tole, kajti mišljeno ni tako, kot se ti dozdeva!!) – ampak to je že neko drugo poglavje in zgodba, ki se ne bi nikoli končala!