Leto je naokoli. Tour de France se počasi bliža koncu in Tadej Pogačar bo zopet nosil rumeno majico v Parizu. Deja vu. Ampak deja vu ni samo razplet dirke. Deja vu je tudi vsakoletni vzpon na Alpe d’Huez in obnašanje dela navijačev ob cesti. Deja vu je tudi moj zapis, ki ga vsako leto spišem. Vsako leto si rečem, da mogoče pa letos ne bo tako. Da bodo ljudje razumeli, da je kolesarjem dovolj že sam klanec. Da jim ni treba stati sredi ceste in ustvarjati koridor, širok komaj toliko, da skozi pride kolo. In potem pride Alpe d’Huez in ugotovim, da sem bil spet preveč optimističen.
- Navijači na Tour de France žvižgajo Tadeju Pogačarju
- Tadej Pogačar, Primož Roglič, Richie Porte / slovenski Tour de France 2020
- Ko kolesarske dirke postanejo gladiatorski boji / dirka po Baskiji in poškodovani kolesarji
Ne razumem te potrebe, da moraš biti del predstave. Da moraš teči ob kolesarju. Da jih polivaš z vodo. Da prižigaš dimne bombe nekaj centimetrov od njihovih obrazov. Da z ragljo skoraj podreš Richarda Carapaza ali da z zastavo oplaziš katerega izmed favoritov. Zakaj?
Kolesarji so v tistem trenutku “globoko v rdečem”. Srčni utrip je na maksimumu, noge pečejo, vsak vat moči šteje. Oni se ne vozijo na nedeljski izlet. Borijo se za sekunde, za etapno zmago, za rumeno majico ali pa zgolj za to, da sploh pridejo do cilja. In medtem nekdo misli, da je vrhunec njegovega dneva to, da se za pet sekund znajde v televizijskem prenosu.
Najbolj fascinantno je, da se vse to ponavlja iz leta v leto. Organizatorji postavijo več ograj, več varnostnikov, opozarjajo navijače, kaznujejo najbolj problematične posameznike. Pa vseeno vsako leto gledamo enake prizore. Kot da nekateri mislijo, da je cesta njihova in da so kolesarji samo statisti na njihovem festivalu.
Največja ironija? Prav ti navijači pogosto trdijo, da imajo radi kolesarstvo. Če imaš nekaj rad, tega ne otežuješ. Če občuduješ športnika, mu ne stojiš na poti. Če spoštuješ dirko, ne ustvarjaš dodatnih nevarnosti.
Tadej Pogačar je na Alpe d’Huez postavil nov mejnik. Pantanijev rekord na tem legendarnem vzponu je potisnil na povsem novo raven. To je dosežek, o katerem bomo govorili še dolga leta. In ob tem se nehote vprašam: kaj bi bilo, če bi imel pred seboj prazno cesto?
Koliko hitrejši bi bil vzpon brez tisočev ljudi, ki so ustvarili ozek koridor? Brez tekačev ob njem. Brez dima. Brez polivanja z vodo. Brez vseh tistih junakov, ki želijo za vsako ceno postati del televizijskega prenosa. Tega nikoli ne bomo izvedeli.
Vem pa eno. Alpe d’Huez je dovolj veličasten sam po sebi. Ne potrebuje navijačev, ki mislijo, da so pomembnejši od kolesarjev. Potrebuje ljudi, ki znajo navijati. Takšnih, ki ustvarijo nepozabno vzdušje, ne da bi pri tem ogrožali tiste, zaradi katerih sploh stojijo ob cesti. To je razlika, ki je očitno marsikdo še vedno ne razume.
