Pravijo, da fotografija ne laže. Jaz trdim ravno obratno. Fotografija zna lagati zelo prepričljivo. Tako prepričljivo, da ji verjamemo, dokler ne stopimo na kraj dogodka ali človeka ne srečamo v živo. Verjetno je vsak od nas že doživel tisti trenutek, ko odpre vrata hotelske sobe in se vpraša, če je slučajno zgrešil hotel. Na fotografijah je bila soba prostorna, svetla, z ogromnimi okni in razgledom, ki je jemal dih. V resnici pa je postelja skoraj zagozdena med dve steni, okno gleda na klimatsko napravo sosednje stavbe, kopalnica pa je tako majhna, da se moraš obrniti po vnaprej pripravljenem načrtu.
- Dovolj je obtožba, dokazov ne potrebujemo več
- Ko Chat GPT (pri)kroji realnost
- Ali je resnica še vedno vrednota?
Ne, hotel ni lagal. Pokazal je najboljši možni kot. Fotograf je uporabil širokokotni objektiv, pravo svetlobo in verjetno počakal, da je sonce stalo na točno določenem mestu. Potem pa je svoje dodal še nekdo za računalnikom. Rezultat? Soba, ki obstaja. Le da je v resnici nikoli ne doživiš tako.
Enako velja za hrano. Kolikokrat ste v restavraciji dobili burger, ki je bil na fotografiji visok skoraj pol metra, v resnici pa je bil videti, kot da ga je nekdo med potjo iz kuhinje po nesreči sploščil? Ali pa sladoled, ki je na fotografiji popolna umetnina, na mizo pa pride kepica, ki se že vdaja gravitaciji.
Še bolj zanimivo pa je pri ljudeh. Družbena omrežja so ustvarila nešteto fotografij, ki imajo z realnostjo pogosto toliko skupnega kot katalogi pohištva z dejanskimi dnevnimi sobami. Prava svetloba, pravi filter, prava poza, malo glajenja kože, malo ožji obraz, malo večje oči, malo manj podbradka in že nastane nova različica človeka. Potem pa to osebo srečaš v resničnem življenju.
Ne, ne gre za to, da bi bil človek grd ali lep. Gre zgolj za to, da ga fotografije predstavljajo kot nekoga drugega. Kot idealizirano različico samega sebe, ki obstaja samo na zaslonu telefona. Včasih se ob takšnih srečanjih vprašam, ali ljudje sploh še vedo, kako v resnici izgledajo. Če vsak dan gledaš svojo digitalno različico, ki jo ustvarijo filtri in aplikacije, se meja med resničnostjo in virtualnim precej hitro zabriše.
Seveda nisem proti obdelavi fotografij. Že od nekdaj so fotografi popravljali kontrast, svetlobo, barve ali odstranjevali kakšno motečo podrobnost. To je del fotografije. Problem nastane takrat, ko fotografija ne predstavlja več trenutka, ampak ustvarja iluzijo, ki z resničnostjo nima skoraj nič skupnega.
Ironično je, da danes pogosto bolj zaupam fotografijam naključnih gostov kot uradnim fotografijam hotelov. Bolj verjamem fotografiji jedi, ki jo je nekdo posnel z mobilnim telefonom, kot tisti iz reklamnega letaka. In precej bolj verjamem človeku, ki objavi fotografijo brez filtrov, kot tistemu, ki je na vseh fotografijah videti kot računalniško ustvarjen lik. Morda zato, ker je pristnost postala redkost in ravno zato toliko bolj izstopa.
Fotografija je čudovita stvar. Ustavi trenutek, ohrani spomin in nam pokaže svet z drugačne perspektive. Toda hkrati je lahko tudi največja iluzija sodobnega časa. Ne zato, ker bi bila fotografija sama po sebi laž. Temveč zato, ker smo postali mojstri prikazovanja tistega, kar želimo, da drugi vidijo.
Realnost pa je še vedno tista, ki nas na koncu vedno pričaka. Brez filtrov, brez širokokotnih objektivov in brez čarobnega gumba z napisom “make it beautiful”.
