Spomladi sem par dni zapored opazoval dve kuni, ki sta se igrali pred balkonskimi vrati. Lovila sta ena drugo, spuščali simpatične glasove, predvsem pa mi je bilo všeč, da se upata tako približati hiši.

V nedeljo pa me je pričakalo malce večje presenečenje. Namreč pred hiško je ležala kepica, ki je nežno cvilila in se povsem počasi premikala. Mlada kuna, ki še niti ni imela odprih očk. Ker je kar nekaj mačk v bližini, sem se ustrašil za njo in poklical na dežurno veterinarsko postajo, kjer so prijazno razložili, da je to pač narava in da naj kunico dam nazaj v gozd, kjer bo preživela, ali pa tudi ne. Da je to samo del življenja in da sicer se da vzgajati kuno v “ujetništvu”, vendar da je možnost da preživi, ker je tako majhna, minorna.

In tako sem jo odnesel v gozd (seveda sem si nadel rokacije) v upanju, da jo bo našla mama kuna in jo odnesla v svoj “brlog”. Je pa precej grenak priokus, ker nisem mogel 100% pomagati mali kunici.