Če ste kolesar, se vam je verjetno že zgodilo, da vas je med vožnjo po prometni cesti prehiteval osebni avtomobil in vas je “zgrešil” za par centimetrov, čeprav je imel še vsaj meter in pol prostora do črte ki loči pasova? No, vseeno bi rajši upal, da se takšne stvari dogajajo samo meni in da nima nihče drug takšne “sreče” s tem, saj je občutek, ko začutiš ogledalo kako se dotakne “kocin” ki plapolajo v vetru, precej neprijeten.
Sam se sicer poskušam izogibati vožnje po prometnih cestah, kajti vseeno je v naravi veliko lepše, predvsem pa varneje kolesarit. Vendar se zgodi, da je treba voziti tudi po cesti, kjer poteka promet in posledično se soočati z vozniki ki nimajo občutka kako široke so njihove škatle, oz. ki nimajo občutka kje vozijo. Ponavadi se to dogaja ob nedeljah, ko so na cestah nedeljski vozniki, ki enkrat tedensko zapeljejo svoj avto iz garaže in naredijo en krog po okolici.
Če vozim po cesti, potem se držim svojega pravila, da vozim popolnoma po robu med asfaltom in bankino, v primeru da poleg ceste poteka pot za pešče, potem vozim tako, da se skoraj dotikam robnika (če ni previsok!). Oz. z drugimi besedami, ne vozim v dvoje po cestah, ne vijugam sem ter tja, če pogledam nazaj ne naredim ovinka do polovice cestišča, ampak poskušam biti čim bolj neopazen udeleženec v prometu, saj vem katere stvari mene motijo, ko sem v vlogi voznika in opazujem druge kolesarje.
Vendar to ni dovolj. Namreč vozniki vozijo precej drugače, kot bi pričakoval – hudiča, zakaj bi sploh kaj pričakoval se sprašujete? In prav imate. Manjša so pričakovanja, boljše je vse skupaj. In predvsem je vse skupaj precej lažje.
V nedeljo sem kolesaril po prometni cesti od Zagorja do Izlak in bil trikrat deležen vožnje na milimetre mimo moje roke. Dvakrat sta bila to tujca, enkrat pa domačin. In nihče od njih ni imel širokega, oz. velikega vozila. Vendar so se ti trije vozniki očitno rajši držali “notranje strani” cestišča, kot da bi se približali sredini, kjer ni bilo nobenega drugega vozila.
Mogoče pa je problem samo v meni? Namreč da se sploh ukvarjam s takšnimi stvarmi, kajne? Pač dokler me nihče ne zbije, naj bom srečen, šele potem pa naj začnem “jamrati”!
Nikakor nisi edini. Sam sem ugotovil, da je “žal” edini način, da preprečiš takšno obnašanje voznikov vožnja po sredini ceste. Pri tem pa seveda nastradajo vsi tisti, ta vzgojeni vozniki. Odločitev tako ni lahka.
Tako kot ti je že predhodnik odgovoril, ne smeš vozit po robu. Voziš 1m od roba, ko se ti avto približa greš lahko na rob in to je to. S tem se izogneš padalcem, ki padejo mem in so te vozniki primorani konkretno prehitevat..
Jest se zmeri lepo izognem. Če pa kak kvazi profi fura kot budala (v rdečo, po cesti tam kjer je steza, v štric, po sredi ceste, me prehiteva po desni ko jest desno zavijam, itd), ga pa rade volje mal prestrašim da mal bliži pripeljem.
Če mene prašaš so ravno ti kvazi profiji krivi za tako stanje, ker vozijo idiotsko in potem mečejo slabo luč na normalne kolesarje, tako da se vozniki potem nad vsemi izživlajo.
Poznam to težavo. Pred leti sem si kupil tole ogledalo in ga priporočam. Všeč mi je ker je konveksno in je slika stabilna:
http://varnozrcalo.si/index.php/zrcalo-xsafe-za-kolo.html
sem se ravno zadnjič peljal z vršiča, pa me pri malo daljši ravninici in hitrosti 60kmh mora prehiteti en gospod, in potem pa mi naslednjih par ovinkov vozi pred nosom. Kar je pa najhuje pri voznikih pa je to, da te prehiti, potem pa 5 ali 10 metrov naprej začne zavijat desno in ti zapre pot… kot da ne bi mogel počakati par sekund… al pa… te nekdo prehiti, potem pa čez 100m ustavi in odpre vrata… fenomenalno…
sta me pa na cesti dvakrat zadela avtomobila… obakrat sem na srečo imel MTB saj sta zadela s stranskimi ogledali v rogove na krmilu… enkrat padel, drugič sem se obdržal na cesti… noben izmed voznikov se ni ustavil…
za konec pa še nekaj… glede vožnje na robu in profičev… če imaš specialko, imaš po precej slovenskih cest velike probleme, saj je cesta tako uničena na robu da te premetava kot budalo in se avtomatično voziš en meter ali več od roba… po nekaterih kolesarskih stezah se pa s specialko sploh ni fajn voziti, če nočeš tvegati padca (npr. v Logatcu, kjer projektant kolesarske proge sigurno še ni sedel na kolesu, ena podobna pot je od NM proti dolenjskim toplicam). Je pa tako. Mimo vsakega kolesarja je treba previdno, pa če je “profič” ali stara mamca. Vsak pa se v avtu počuti močnega in šefa, pa potem rad straši, ko je pa na kolesu pa se pizdi za vsako malenkost…
če se še spomnim mojih osnovnošolskih dni, so nas učili, da se voziš 0,5 m od roba asfalta. včasih sem tudi sama kolesarila, in najbolj sem sovražila prehitevanje “v škarje” ko se basata dva avtomobila mimo kolesarja. Sedaj probam skoraj vedno, kadar je le to mogoče, da kolesarja ne prehitevam “v škarje” in se mu ognem na veliko. Je pa težko nekaterim dopovedati, kako se prehiteva kolesarje. “Najbolši komentar” je bil: pa nej zapelje dol s ceste (z asfalta na bankino).
Tudi nekaj kulture pri kolesarjih ne bi škodovalo. Ne pri vseh pa vendarle. V dosti primerih so tudi kolesarji krivi za to kar se dogaja na cestah. Če vozijo lepo pri robu zaradi mene lahko tudi 0.5m od roba me ne moti. Moti pa me da se vozijo “v štric” da se lahko zgovarjajo medtem ko kolesarijo. Da vijugajo sem in tja. Ko mora zaviti čez cesto ne pogleda nikamor ampak samo zavije itd. Vglavnem oboji (kolesarji in vozniki avtomobilov) mal bolj strpno pa upoštevat prometne predpise pa bo šlo.
Dodajam še voznike, ki kolesarki radi tik za ritjo zatrobijo, tik preden te prehitijo, da se ustrašiš in mu lahko še padeš pod avto. Najraje to počnejo tovornjakarji.
Kot je že rekel “bbb”… vozi malo manj kot 1m od roba cestišča. Tako so te vozniki primorani prehitevat enako, kot vsako drugo vozilo (kar je tudi prav, prehitevanje po istem pasu ni pravilno!). In če ne gre, morajo upočasnit na 20/h in malo počakati. Jebat ga, taka so pravila, vsi se jih moramo držat (naj bi se jih…)
Imaš pa še maneverski prostor, da se umakneš, če se izkaže, da vseeno nekdo prehiteva v škarje.