Človeka spoznaš z namenom

Ljudje pridejo v naša življenja, gredo z nami del poti in oddidejo. Vsako takšno srečanje ima svoj namen in ima svoj smisel. V vsem nesmislu sveta v katerem živimo, je to ena izmed najboljših stvari, ki se nam lahko zgodijo. V večini primerov se pot, ko je dosežen namen in ko ga dejansko odkriješ, deli in gre vsak svojim zmagam naproti.

Vsa ta zgornja teorija drži in jo ljudje zelo s pridom uporabljamo in izkoriščamo. Velikokrat se naše poti delijo tudi, ko ne najdemo razloga. Ker nam je pač tako lažje. In sam sem za seboj v življenju pustil že veliko ljudi, ki so mi v danem trenutku pomenili veliko in še več, ampak se mi ni dalo več ukvarjati z njimi. Lažje mi je bilo pobegniti, kot pa se soočiti. In žal mi je, da so se mi takšne stvari dogajale, ker se jih niti nisem zavedal, ko sem bil zaslepljen z lastno popolnostjo ničevosti.

Veliko dobrih prijateljev, v nekem času in okolju, sem izgubil na ta način, ko jih nisem poskusil pogledati iz drugega zornega kota in jim pomagati skozi težave, v kateri so se znašli, oz. biti ob njih, ko so to potrebovali. Vedno je lažja varianta pobeg, kot pa soočenje z realnostjo. Ko sedaj gledam nazaj te ljudi, mi je žal, da nismo ostali v kontaktih, da ne gremo še sedaj na pijačo in da se ne moremo pogovoriti kot prijatelji.

Verjetno je vse to del odraščanja, iskanja samega sebe, predvsem pa iskanje svojega prostora pod soncem, ko ne gledaš na žrtve, ampak na takratni užitek in je rezultat vse kar šteje. Prepozno sem se začel zavedati tega, vendar še vedno obstaja upanje, da se lahko spremenim, da spet spustim ljudi bližje k sebi in da sem do njih odprt, kot sem bil nekoč.

V včerajšnjem zapisu o Ljubljani, sem omenil prijazne natakarje, ki so me povsem presenetili. Ugotovil sem magično formulo, ki deluje – namreč vsak človek potrebuje nasmeh, potrebuje prijazno besedo, potrebuje samo delček sekunde, da lahko pogleda na vse skupaj pozitivno in da ne vidi samo črnih stvari v življenju. To kar seješ, to žanješ. Ista situacija je pri ljudeh. Če si do njih odprt, iskren in prijazen, bodo tudi oni takšni do tebe. Lahko da srečaš kakšen kontra primerek, ki ne bo potrjeval pravila, ampak mogoče ima ta človek samo slab trenutek, mogoče bi pa potreboval več kot samo nasmeh, ali prijazno besedo.

Ja, za ljudi si je potrebno vzeti čas, predvsem pa jih je treba pustiti, da so takšni, kot so si sami izbrali. Vsak poskus spreminjanja, prilagajanja ni več stvar prijateljstva, ampak lastnega egoizma. In ponavadi, ko imaš človeka po svojih željah, ti ni več zanimiv in se ga precej hitro naveličaš.

Človeka spoznaš z namenom, vendar ko odkriješ namen, zakaj si ga spoznal, poskusi odkriti še vse ostalo, kar se skriva v njem. Presenečen boš, kajti ljudje v končni fazi ne pokažemo na prvo žogo tega, kar je resnično v nas. In vsak človek je vreden, da se poglobimo vanj in da ga spoznamo, saj s tem najbolj spoznavamo sebe!

p.s.: ne, ne jem mamil, niti nisem prestopil v kakšno ekstra pozitivno sekto, samo razmišljal sem o vseh “truplih”, ki so nekoč, v nekem drugem času in prostoru, ostajala za menoj! Vsakega od njih bi sedajle objel in se mu opravičil!