Zadnjih par let, v času družbenih medijev, smo se navadili, da vse delimo z vsemi. Na Foursquareu se “čekinamo” in pokažemo svojim prijateljem kje smo, na Facebooku objavljamo slike svojih golih malčkov (in v isti sapi pizdimo nad pedofili), končujemo zveze s spremembo statusa, sporočamo “prijateljem” novice, na Twitterju sporočimo vesoljnemu občestvu, da smo ravnokar spili pivo, na Instagramu objavimo fotografijo sončnega zahoda, kjer sporočamo, da totalno uživamo na Baliju.. In še bi lahko našteval. Neskončno družbenih omrežij je, kjer lahko delimo takšne, ali drugačne informacije o sebi in svojem življenju. Težko se je distancirati od tega, kajti v trenutku, ko zapadeš v to evforijo, to postane tvoj svet in v njem edino tako funkcioniraš.
Vendar po drugi strani pa se je potrebno zavedati, da so ta družbena omrežja komunikacijski kanali, na katera se ne da vplivati, jih kontrolirati, deloma se jih sicer da, z določenimi orodji, nadzirati. Glede na to, da so komunikacije na teh kanalih precej plitve, oz. na prvo žogo, prihaja do čudnih situacij, nerazumevanja in velikokrat jeze in razočaranja. Namesto, da bi nam družbeni mediji pomenili zabavo, nam pomenijo vse ostalo – le redki jemljejo komentarje, ki jih berem za zabavo. Da tega, da vse skupaj postaja zgolj in samo mlaka za marketingarje, ki poskušajo na čim bolj preprost način vsiljevati svoje produkte in jih prodajati, niti ne omenjam. To je kruta realnost trenutne situacije.
Ker vedno izhajam iz sebe in poskušam reševati svoje probleme, je tole filozofiranje tudi del tega. Namreč, zakaj bi vesoljni javnosti sporočil, da sem zaljubljen, pa vendar bi rad da mi to ostane nekje zapisano. Zakaj bi kdorkoli vedel, da sem na Maldivih, pa vendar bi rad sam se spomnil, čez leto, ali tri, kje sem jedel najbolšega jastoga? Posledično sem začel razmišljati o pojmi intimnega interneta, kjer so stvari tvoje in jih ne deliš z nikomer, kajti to je nek drug, še dokaj nepoznan svet za vse obsedence z družbenimi mediji.
Zakaj intimni internet?
Ne vem, mogoče je to posledica moje starosti, let preživetih na internetu, predvsem pa časa preživetega na družbenih omrežjih, katerim v zadnjem času posvečam vse manj pozornosti. Tako kot v vsaki stvari so se našli “vojni profiteri”, ki so skovali uspeh iz tega, postali strokovnjaki in prepričali, da je to res “topšit” in da brez tega ne bo nihče preživel. Vendar, da se preveč ne oddaljim, ne bom šel v ROI, engagement in vse ostale stvari, ki bi jih lahko na tem mestu omenil.
Kar je intimni internet?
Prostor, kjer svojih občutkov, misli, krajev, kjer se nahajaš in podobnih stvari ne deliš s širno okolico, ampak jih imaš samo zase. Kjer lahko čez leto preprosto pogledaš in vidiš, kdaj si se zaljubil, kdaj si prvič poljubil žensko svojega življenja, predvsem pa kjer lahko preprosto pišeš o svojih občutkih in ne boš izpadel čuden. Osebna sfera, na katero smo v zadnjih letih pozabili, se mi zdi precej pomembna v naslednjih letih, ko se bomo naveličali vsega.
Intimni internet je lahko tvoj računalnik?
Drži, lahko je. Google Calendar, v katerega si pišeš občutke in so samo tvoji. Lahko je blog, ki je zaprt z uporabniškim imenom in geslom. Lahko je tudi “čekiranje off the gird” na Foursquareu, ali pa Twitter račun, kjer imaš onemogočeno sledenje in branje. Lahko pa je to kaj novega, nova aplikacija, ki bo namenjena ravno temu, da so končno moje stvari spet moje, ker nočem biti več ekshibicionist, niti nočem, da sem na očeh vojerjev.
Me res zanima, kam bo šel internet v naslednjih letih, ko se bo odkrivalo nov sveti gral, ki bo rešil vse skupaj in bo prinesel nov kapital na sceno. Priznam, meni bi bilo všečno, če bi šel v smer intimne, v smer, ki je dolgo let ni bilo in ki je lahko precej zanimiva.
p.s.: ne jem mamil, da ne bo pomote in nisem Smiljan Mori!
Se strinjam, tudi jaz bi si želela neke take aplikacije, ampak potem se vedno vprašam – kaj pa če gre vse v maloro, pa si vse to izgubil? Zato imam take spomine, kot je otrokov dnevnik ali najin dnevnik še vedno na papirju. Pa včasih si kaj v gdocs prepišem … in morim možu, naj mi naredi backup bloga (na njegovem serverju) – ampak spet, kaj če to vse gre. To je potem tisto, ko imaš backupbackupbackupa najljubših fotk ;)
Glej IRC je bil kar lepa stvar, dovolj intimna, da si se tam našel s prijatelji. Sam sem tam našel ženo, se preki IRCa tudi poročil (log hranim v tiskani verziji), poznam še nekaj takih parov, ki do se spoznali preko IRCa, kar je precej drugače kot bi šlo danes preko FB.
Ja, zato uporabljam Path. Tam imam samo nekaj prijateljev s katerimi se tudi sicer redno videvamo :) Pa še reklam in igric ni ;)
Path je narejen za tiste, ki ljubijo intimo a jih vseeno razganja od zgodb. Toplo priporočam.