Dejstvo je, da imamo ljudje vedno velika pričakovanja. Tako v poslovnem življenju, kot tudi v partnerskem življenju. Želimo, da se življenja drugih prilagajajo nam, vendar se v večini primerov sami nismo pripravljeni spreminjati, oz. prilagajati njim. Zelo radi imamo pozicijo kjer lahko odločamo o življenjih drugih, čeprav to ni nikoli prava pozicija in takšno početje se slej ko prej vrne kot bumerang. Naša zaverovanost v to, da delamo stvari točno tako, kot jih moramo in da kljub temu, da interferiramo v življenje nekoga drugega in se posledično ne zavedamo, da delamo nekaj narobe, je fascinantna.

No, ponavadi se zavedamo, da smo naredili nekaj narobe, ampak šele po tem, ko je vse narobe in ko se ne da več ničesar rešiti. Naša superiornost nas včasih ugonobi. Vendar nam je to v naravi, kajne? In po bitki je lahko pametovati. Namesto da bi o posledicah razmišljali preden bi storili prvi korak in bi rajši spreminjali svoje življenje, se odločimo za bolj preprosto pot, ki pa na žalost pomeni poseganje v življenja drugih.

Kaj je pesnik želel povedati? Verjetno tole zgoraj ni najbolj jasno, saj je posledica nočnih razmišljanj – ko se človek premetava in mu skozi misli leti tisoč in ena stvar. In se zaveda, da ni absolutne resnice in da ni prave poti, ki bi bila vnaprej določena. Da je življenje skupek napak in skupek situacij, ki so nepredvidljive, vendar je pa tudi skupek oseb, ki pridejo na tvojo pot in ostanejo na njej nekaj časa. Potem se poti ločijo. In namesto, da bi sprejemal ljudi takšne kot so, imaš pričakovanja, kaj naj počnejo, kako naj to počnejo, predvsem pa, kot sem že zgoraj omenil, ljudje radi spreminjamo druge ljudi.

Edina možnost je, da spreminjamo sebe, če se ob nas ljudje, ki so tega vredni in poskrbimo za to, da jim tega nikoli, ampak nikoli v življenju ne očitamo. Življenje je namreč prekratko, predvsem pa preveč sveto, da bi morali vedno poudarjati, kako smo super, ker smo se prilagajali in ker smo delali stvari a druge. Nepomembno! Če vsaj malce cenimo človek ob sebi, potem tega nikoli ne omenjamo. In ja, sam ne sodim v to vrsto, ampak precej rad izkoristim to in “vržem naprej” vedno znova, da sem se prilagajal in da sem se spreminjal. Na žalost! Ampak ker se vsaj zavedam tega, lahko mogoče zavestno to spremenim. No, ta pot je seveda trnjasta in odločitve, s katerimi moramo živeti celo življenje so del, ki pride v kompletu. Ponavadi se ne da spreminjati stvari za nazaj. In napake so tiste, ki jih moramo sprejeti in jih poskušati eliminirati, ko pridemo do njih.

In kje so velika pričakovanja? Povsod. Saj vedno pričakujemo od drugih ljudi stvari, ki jih sami ne moremo narediti. Oz. kot je dejala Estella v filmu Great Expectations, vendar se s tem stavkom ne morem strinjati:

We are who we are, people don’t change.

2 Responses to Velika pričakovanja, oz. zakaj ljudje radi odločamo o življenjih drugih?

  1. Janč says:

    We are who we are, people don’t change.

    Ne vem sicer v kakšnem kontekstu je bila podana izjava, a v njej je veliko resnice.

    Najbolj je to očitno, ko se udeležiš kakšnega “reuniona” s sošolci, ali pa srečaš koga, ki si ga poznal v vrtcu, pa ugotoviš, da gre za popolnoma iste ljudi.

    Jasno, človek se spreminja: navade, veščine, odnos do drugih in predvsem do sebe, znanja, fitness, samozavest, uspešnost in še marsikaj.

    A vsemu temu navkljub ostajamo popolnoma isti kot smo bili in vedno bomo.

    Kar pa je po svoje precej osvobajajoče spoznanje – človek pač ni popolnoma sam odgovoren za svoje življenje, osnovne predispozicije so pač podane vnaprej.

    • had says:

      o ja, reunion je odlicen lakmus papir, da preveris, kako se stvari spreminjajo.. in imas prav.. vecina ljudi se nikoli ne spremeni, ampak vedno ostanejo isti..

      tisti, ki se spremenijo, pa imajo za to razloge.. in taksne ljudi spostujem, ker se znajo adaptirati situaciji in razmeram..

Leave a Reply

Your email address will not be published.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.