Oglas za Nike iz leta 2001, v katerem Lance Armstrong izgovori precej zanimive besede, ki v sedanjosti dobijo povsem drugačen kontekst: This is my body and I can do whatever I want to it. I can push it, study it. Tweak it. Listen to it. Everyone wants to know what I’m on. What am I on? I’m on my bike busting my ass six hours a day. What are you on?

Če me kdo vpraša, kaj si mislim o Lanceu Armstrongu po vsej odisejadi, ki jo ima z uporabo nedovoljenih poživil, je moj odgovor dokaj preprost. Namreč dejstvo je, da doping v športu obstaja – razlika je v tem, da nekatere dobijo, druge ne. In Lancea v njegovi karieri, v več kot 250 odvzemih krvi niso dobili. Ja, nekateri so bili pred časom v teh stvareh. Drugo dejstvo, ki se ga zavedam je, da Tour de France ni možno prevoziti na “špagetih” – 3200 kilometrov “na polno”, saj ima človeško telo tudi svoje omejitve. In ne, dopinga ne uporabljajo zgolj in samo v kolesarstvu, ampak tudi v drugih športih, če želijo dosegati tekmovalci bolj vrhunske rezultate. No, v vsej tej zgodbi obstaja še eno dejstvo – to, da je Lance Armstrong preživel raka in preko fundacije Livestrong pomagal nebroju ljudem, ki so zboleli za rakom.

Ampak vsa ta zgornja dejstva ne zmanjšajo teže njegovega početja. Zavedal se, kaj počne, kot se je tudi zavedal, da če ga bodo dobili, bo z njim in njegovo kariero konec. Ampak on je dobil večjo bitko, kot je pa ta bitka za zlate medalje – dobil je bitko za življenje. In v tem kontekstu, bi moral kljub vsemu, kar se mu dogaja, biti pomirjen s seboj. Ne bom banaliziral njegovega početja s tem, da so tudi drugi jemali doping, oz. so tudi drugi zmagovali na nedovoljenih poživilih. Pa čeprav verjetno tudi to drži. Upam pa, da se bodo s tem, kar se sedaj dogaja z Lanceom, začele dogajati spremembe v kolesarstvu (med drugim), kjer bodo začeli razmišljati o športnikih in ne zgolj o “igri za množice”.

Seveda obstaja še druga možnost, glede na to, da je doping prisoten v športu (zelo neumen predlog bo tole!) – organizirajo se tekmovanja, kjer tekmujejo športniki na nedovoljenih poživilih in tekmovanja, kjer tekmujejo športniki na “špagetih”. Rezultati ne bodo nikoli med seboj primerljivi, ampak se bo lepo videlo, kaj zmore normalno človeško telo. Vendar je treba dodati tej ideji še dodatne člene – če športnika dobijo, da je dopingiran v kategoriji “špagetov”, je to izključitev in odvzem vsega, kar je dosegel. Tekmovanja za športnike na nedovoljenih poživilih  se ne prenašajo, niti nimajo nagrad – ampak imajo športniki zgolj možnost, da dokazujejo kaj je “njihovo telo” zmožno. Seveda bi srčno upal, da bi po parih mesecih športniki ugotovili, da so takšna tekmovanja nesmiselna, saj nimajo koristi od njih, niti medijske prepoznave in bi posledično jih lahko ukinili.

Ali obtoževanje in trganje Lancea Armstronga pomaga čemurkoli? Ne. In verjetno bi večina udeležencev toura povedala precej podobno zgodbo, kot jo je on pri Oprah. Ampak on nima več kaj izgubiti, saj je izgubil vse, kar je imel – dostojanstvo, osvojene lovorike, zaupanje.. Ampak se bo pobral, kot se je po raku in upam, da še ni rekel zadnje besede, oz. da je to šele začetek nečesa, kar bo prineslo spremembe v športu! Go Lance!!

8 Responses to Lance Armstrong in oglas za Nike iz leta 2001

  1. Janč says:

    Torej se je zlagal tudi v reklami.

    Pomembneje pa je, da je vsakič, ko je zmagal s pomočjo dopinga, ukradel zmago vsakokratnemu dejanskemu zmagovalcu.

    Vprašanje pa je, v kakšni povezavi je bil njegov rak na testisih z večletnim uživanjem raznoraznih kemikalij, jemal je namreč vse živo.

    • Anonymous says:

      V tem primeru bi verjetno zmagal tisti, ki je bil dvajseti. V zadnjih 10ih letih so namreč dobili že vse, ki so se v tem času uvrščali med deseterico.
      Ampak tudi dvajseti je bil na dopingu. Na špagetih nebi prišel niti do Toura.

      • Janč says:

        Morda bi zmagal 20.

        Reči, da so pa vsi na dopingu, je pa relativiziranje.
        Podobno kot, “vsi politiki so barabe”.
        Ni konstruktivno.

        • Anonymous says:

          Janč, oprosti, ampak dejstvo je, da se ne moreš kvalificirati na Tour, Giro, Vuelto itd, če piješ le malinovec in ješ špagete z olivnim oljem. Sori, tako je. Ni ga junaka, verjami, da že dolgo ne. To kar telo zmore samo od sebe, te ne pripelje niti do deseterice dirke po sloveniji. Kje je šele Tour!
          In ja, tudi dvajseti si je pomagal z nedovoljenimi substancami.

  2. Janč says:

    Freak show, kot ga predlagaš, bi bil sicer zanimiv na začetku, vendar bi za širšo publiko hitro izzvenel, ker pač s športom, poštenim bojem in vrednotami, ki jih šport spodbuja, ne bi imel nobeme zveze. Bistvo športa za gledalce je namreč identifikacija in projekcija svojih lastnih bojev in zmag s športnikovimi.

  3. Janč says:

    Se še spomniš umetne vzreje “športnic” socialističnih dežel, kot n.pr. vzhodne Nemčije in Kitajske, ki so jih načrtno filali z anaboliki?

    Le kdo si želi kaj takega gledat?

  4. Janč says:

    Že malo pozabljen, a briljanten song na temo športa in gledalcev:

    http://m.youtube.com/#/watch?v=PdkiY-nG3Tc&desktop_uri=%2Fwatch%3Fv%3DPdkiY-nG3Tc&gl=SI

  5. Matty says:

    Jest bom pa tko rekel. Priznal je 12 in še nekaj let prepozno. Prav je da ga doleti kazen. In pravzaprav ga je že doletela kazen in precej hujša kot vse druge ki so jih dobili na dopingu v kolesarstvu. Kar je sorazmerno tudi pravilno, ker se je najbolj okoristil s tem. Ker če bi on takrat priznal, bi se začel gordijski vozel dopinga v kolesarstvu hitreje razvijati. Samo ni imel jajc to narediti. Niti želje. Vedno večji občutek imam, da so tisti ki so “pravočasno” priznali naredili samo zato, ker so jih dobili. Oz. ker so premalo dosegli. Pa je to sedaj samo moralno zadoščenje.

    Vendar. Če on ne bi takrat zmagal, bi nekdo drug. Ki je bil na dopingu (čeprav če bi pravočasno razkrinkal te zadeve, bi bilo dopinga precej manj!). In bil je magnet za sponzorje, katerim je prislužil ogromne denarje. In brez skrbi, da so oni v tistih časih raje videli ekstra profite in dejstvo, da je zmagoval, kot pa to, da bi priznal. Zato oni tudi nosijo del odgovornosti. Pravzaprav, če bi Armstrong moral sponzorjem vračati denar, potem bi vsi sponzorji (npr. Nike, Trek, Oakley,…) morali vračati ekstra profite vsem potrošnikom, ki so kupovali njihove izdelke, če posebno Armstrong branded izdelke. Potem UCI?! Njim je pasalo, da so imeli Armstrong. Ker to je pomenilo več denarja tudi v njihov žep.

    Glede kraje zmag pa… sedaj se je izkazalo, da večina tistih, ki so bili ob njem v karavani, je bilo dopingiranih. Tako da, če bi iskali zmagovalca, je bil mogoče čist eden izmed prve deseterice. In ja, ta bi moral zmagati. Pa vendar. Noben mu ne bo podelil zmage. In nikdar ni bil in ne bo v soju žarometov. Žal. Eden zadnjih negativnih primerov je tudi Contador. Večkratni zmagovalec, ki so ga dobili (npr. Induraina niso nikoli dobili). Češ jedel naj bi kravo na steroidih. Vse je zanikal. Prestal je enoletno kazen, obdržal vse naslove. Kje je tu pravičnost?! Ni je. Armstrongu so vse vzeli, dali mu doživljensko prepoved nastopanja na vseh uradnih tekmovanjih, Contadorja bomo pa letos lahko spet normalno gledali na Tour de France. Tko da, dvoličnost je tudi v krovnih organizacijah. Še posebno je problem v nacionalnih organizacijah. Ki domače kolesarje podpirajo v dobrem in slabem. Armstronga se je pač odrekla. In prav je tako.

    Nisem pa siguren ali bi bilo sedaj dobro kopati še v zgodovini… Npr. Indurain bi bil naslednji kandidat. Močno superioren v svojem obdobju, in to v časih ko so bile dopinške kontrole še zelo slabe. Po moje kopanje bo zgodovini bi prineslo samo še več slabih stvari in več gnojnice plan. Mogoče pa kolesarstvo rabi totalno revolucijo in demistifikacijo svojih junakov. SIcer pa. Imamo grešnega kozla za vse, pribijmo ga na križ, vse bo vse vredu.

Leave a Reply

Your email address will not be published.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.