Ko sem včeraj zvečer začel pisati zapis o natakarjih in njihovem odnosu do strank v restavracijah, sem naletel na odlično kolumno Marka Pavčnika iz Restavracije Pavus z naslovom Fantje, dost’ je!. V njej se loti pomanjševalnic, ki jih tako radi uporabljajo natakarji/osebje v restavracijah in s katerimi v gostu vzbudijo precej neprijeten občutek, oz. kot je Marko zapisal:
Kljub vsemu pa sem odrasel, nosim plašč, pijem vino, jem terino, pršut in tako naprej. Fantje, dost’ je! Nehajte govoriti kot otroci. Ne mrcvarite slovenskega jezika in naših ušes.
Začel bom z izkušnjo, ki sem jo dobil v Markovi restavraciji v Laškem – restavracijo Pavus je Napo v Mladini ocenil kot vrhunsko – V Laško – pa ne po flaško. Tudi moja izkušnja je bila enaka. Poleg hrane, do katere priznam, dolgo let nisem imel nobenega odnosa, me je pritegnilo še nekaj drugega. Namreč dejstvo, da chef kuhinje, kot se v zadnjih letih temu reče, pozdravi gosta in s tem vzbudi v gostu zaupanje, je nekaj kar mi pomeni zelo veliko. V zadnjem času to precej pogosteje doživljam, kot pa je bilo to še pred leti. Lastniki restravracij so se namreč začeli zavedati, da je pomemben odnos, ki se vzpostavi med stranko in osebjem.
Sedaj pa k problemu. Kaj pomaga najdražja hrana v mestu, najbolj elitna lokacija, najbolj oglaševan lokal, najboljši kuhar, če je osebje, ki je zaposleno v lokalu, neprimerno. Neprimerno v smislu obnašanja – brez bontona, arogantno, ali pa celo nedoraslo svoji funkciji. Vsak od nas se lahko verjetno spomni trenutkov, ko je “pizdil” čez natakarja, oz. čez osebje v restavraciji? Se motim? Ali pa moram, ker sem gost v lokalu, mirno biti tiho in počakati, da me po pol ure pride pogledati natakar in ga milo prositi za jedilni list, ker ima slučajno preveč opravka s tipkanjem po svojem mobilnem telefonu. Ja, posplošujem, da izpade vse skupaj malce bolj teatralično in da dobi tale zapis tisti žmoht, ki bi ga rad prikazal. S tem marsikomu verjetno delam krivico, vendar na žalost pričakujem storitev, ki bo vrhunska – in ne, ne pristajam na to, da imajo ljudje pač slab dan, da se zgodi cel kup napak in da pač natakar res ni kriv, če ga moram pol ure prositi in čakati, da mi prinese račun.
Če bi se lastniki lokalov zavedali, da nam je pomembno to, kako se “počutimo” v lokalu in bi namesto tega, da ves denar vložijo v najbolj “fensišmensi” dekor vložili malce več v zaposlene in jih plačali primerno njihovim nalogam in odgovornostim, bi bilo verjetno precej več zadovoljnih gostov. Predvsem pa bi se taisti gosti precej raje vračali v takšne lokale – namreč, ko enkrat doživim slabo izkušnjo, me le redko kdo prepriča, da se vrnem nazaj. Ponavadi ni kriva priprava hrana – ampak v večini primerov samo nonšalanten odnos osebja do stranke.
Ali je res tako težko biti pozoren na malenkosti, ki naredijo celotno izkušnjo v lokalu popolno? In za to ni potrebno veliko, ampak samo malce pozornosti, kot recimo to, da se hrana servira istočasno, da natakar opazi, da pol ure poskušaš narediti kontakt z njim, ker si želiš sol, ki je vidiš nikjer, da ti ne prinese povsem napačne jedi, da te pogleda v oči, ko se pogovarja s teboj… Predvsem pa, da je on tam zaradi tebe in ne obratno, kot se dogaja velikokrat. Ko resnično dobiš občutek, da si mu povsem v napoto in da če boš še karkoli rekel, da tvegaš, da te bo lastnoročno vrgel iz lokala, ker pač danes ni njegov dan.
Vsak si sam izbere svoj poklic in če si je nekdo izbral takšen poklic, potem naj ga opravlja z veseljem, predvsem pa naj to pokaže tudi stranki. Veliko boljše se počutim v lokalu, kjer so natakarji nasmejani, čeprav jim ne plačam njihovega nasmeha in veliko rajši se vračam v lokale, kjer se počutim prijetno. Mogoče bi moral narediti še obračun z lastniki lokalov, ki bi se morali začeti zavedati, da so zaposleni njihova najboljša investicija, ki se jim bo na dolgi rok še kako povrnila. Ampak o tem v kakšnem drugem zapisu…
Restavracija Pavus – grad Laško – topshit hrana
Pri lovcu / Al cacciatore – La subida – Krmin / Cormons
Hiša Franko – Kobarid
Restavracija Strelec – Ljubljanski grad – Kaval Group
Restavracija Mama, Ajševica – Nova Gorica
Gostilna Na burji – Nova vas nad Dragonjo
Zadnjič smo bile s prijateljicami v eni izmed ‘posh’ restavracij v centru. No, če že ni posh, je pa vsaj med najdražjimi. Moja naročena jed je vsebovala ‘dodatek’, ki ga zaradi teme v tistem kotu skoraj ne bi opazila. A veš, da se natakar sploh ni kaj preveč sekiral? So mi sicer prinesli drugo, ampak seveda, ko so vsa druga naročila obdelali. Bi rekla da je tudi v takem primeru pomembno, da natakar reagira pravilno in ‘joj, bomo zamenjali’ vsekakor ni dovolj. No, pa brezplačna sladica. Mene tam ne vidijo več, žal.
“Možda jeste čekali pola sata, a ja vas čekam več cili dan.”
:-)
Bio sam tamo jednom sa društvom i ja mogu samo uputiti komplimente osoblju i usluzi ;)
ali pa vikanje cel čas kosila/večerje/nakupa v trgovini in potem rečejo: “Izvolijo”.
Eh. Mar bi nas onikali cel čas ali pa ostali pri vikanju.
kar se pa postrežbe tiče je pa tako, da se pri večini barov/lokalov zaposluje študente, ki se jim milo j*** zate…,ker se lastniku j*** za študente in njih “plačilo”.
(še en razlog več za ukinitev študentskega dela.)