Vsako leto se, ko se začne malce lepše vreme, odločim, da bom letos pa res začel s tekom. In da ne bo to muha enodnevnica, ampak bom to počel redno in vsakič z daljšimi razdaljami. Ponavadi pri tem tudi ostane – namreč, da me po parih tekih vse skupaj mine, ker se mi preprosto ne da tekat okoli samemu in biti sam s seboj pol ure, ali več.

Da ne bo pomote – sam se povsem dobro razumem s seboj, ampak včasih je lažje, če imaš koga, ki teče z istim tempom ob sebi, ker se s tem spodbuja in “vleče” naprej. No, če nimaš nikogar takšnega, potem pridejo v upoštev tudi “igrače”, s katerimi merimo podatke in jih potem z največjim veseljem delimo naokoli. Zakaj? Ker nam je moškim to v krvi – če pomislim samo na to, da ljudje kupujejo vozila, ki dosegajo hitrosti 250 km/h, potem je vse jasno. Pač potrebujemo takšne in drugačne dokaze. In pri teku je najboljši dokaz “merjenje”, oz. objava rezultatov, na katere potem vsi “tripajo” – če so seveda to dokaj vrhunski rezultati. V nasprotnem primeru je to bolj sizifovo delo, ker nihče niti ne opazi tega.

Recimo tole je en primer hvalisanja (ampak je bil rezultat res precej dober in drugo jutro je bilo koleno tudi precej boleče):

Če ti igrača pove, da lahko tečeš še hitreje, oz. da lahko tečeš še dlje, potem se jo včasih splača poslušati in teči dlje in hitreje. Očitno mi bo letos uspelo nabrati več kilometrov, kot mi jih je uspelo do sedaj skupaj! Upam!

nike_run