Na konferenci Proactive je potekal panel, kjer smo med drugim govorili tudi o zanimivi temi za današnje dni – o meji med zasebnim javnim. Zakaj je ta tema zanimiva? Vsi smo na Fejsbukih, Twitterjih, internetih. Povsod puščamo svoje digitalne sledi in le redki se zavedamo, da vse, kar objavimo na internetih, tudi ostane na internetih. Da nas kakšna izjava, izpred mnogo let, lahko kasneje stane službe, ali pa v najslabšem primeru, da nam ne bo uspela kandidatura za predsednika ZDA, ker bomo v nekem trenutku na Facebooku zapisali nekaj, kar bo nekdo izkoristil proti nam. Živimo v času, ko se javno in zasebno precej prepleta, kar je razvidno iz spodnjih primerov, ki se jih spomnim in verjetno jih tudi vi vsakodnevno vidite na Facebookih:

  • mamice objavljajo “gole” fotografije svojih otrok na morju
  • ljudje kritizirajo podjetja v katerih delajo
  • kritiziramo svojo vlado in pljuvamo po njej

Nič ni narobe s temi zgornjimi primeri, dokler se zavedamo tega, da lahko nekdo to izkoristi, v bližnji prihodnosti, proti nam. Otroku bo mogoče čez par let nerodno, ko bo nekdo našel njegove fotografije na spletu. Ali pa bo mama ugotovila, da so na Facebookih samo “pedofili”, ki iščejo žrtve – in da, prav ona je bila tista, ki je to omogočila.

Nekdo bo izgubil službo, ker je javno izrazil mnenje o svojem podjetju in ni bilo v skladu s politiko, ki jo ima podjetje (če jo ima). In namesto, da bi se človek zavedal, da je 24/7 predstavnik podjetja, se zgodi ravno obratno v večini primerov. Ljudje pozabijo na to in se obnašajo v nasprotju s pravili, ki jih je postavilo podjetje, oz. načeli, ki bi se jih morali zaposleni držati.

Slednje, kritiziranje oblasti, je najbolj pogost primer in ga vidimo vsakodnevno. Vsak od nas ima svoje mnenje o nesposobnosti sedanje, prejšnje, bodoče vlade. In to javno povemo, ker to smemo. Pa vendar – če nekomu rečeš da je bedak, ker si v varnem zavetju internetov, potem to ni najbolj v redu dejanje in se lahko tudi vrne nazaj.

Jaz imam glede tega dve pravili, ki nista zrasli na mojem zeljniku:

  • moja svoboda se konča tam, kjer se začne svoboda drugega
  • na Facebookih, Twitterjih in na blogu ne zapišem nikoli ničesar, kar si ne bi upal povedati tudi pred kamero nacionalne televizije

S tem si sam postavljam svoja pravila, ki se jih držim, saj se zavedam, da lahko eno dejanje danes, povzroči precej buren vihar čez precej let, ali pa tudi v istem dnevu. Zakaj bi povzročil nekaj takšnega, če dejansko ni potrebe po tem?

Vir fotografije – Proactive
proactive

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.