Eva Perčič je partnerica v podjetju Memo, po izobrazbi psihologinja / mag. sociologije – socialnega dela v skupnosti in pobudnica / ustanoviteljica Slovenia Coworking projekta, ki je odlično zaživel v Sloveniji. Prav tako je Eva Perčič prva oseba, ki sem jo zapeljal v okviru akcije #DSdriver z vozilom DS3 Cabrio. Kljub presenečenju nad številom prijav, ki sem ga prejel včeraj, se še vedno lahko prijavite in me navdušite z vašim predlogom, kam naj vas zapeljem. Vremenoslovci so napovedovali sončno vreme ta teden in posledično sem si izbral kabrioleta za prvi teden mojega projekta. Vendar na žalost nisem imel velike sreče z vremenom.
Ideja, da Evo odpeljem na predavanje na Forum o socialnem podjetništvu v Ruše pri Mariboru, kjer bo predavala o projektu coworkinga, mi je bila zelo všeč. Ko sem jo pričakal pred RTV-jem brez strehe, se ji je nasmejalo in mi je takoj priznala, da je zelo vesela, da se ji ni treba sami peljati v Ruše. Vožnja brez strehe po ulicah Ljubljane se ji je zdela super, vendar ko sva prišla do obvoznice, sem streho zaprl potem naju je do Ruš spremljalo malce slabše vreme. Glede na to, da ima to vozilo 155 konjev, bi lahko dirkal po avtocesti, vendar ker se nama ni mudilo, sem čas rajši izkoristil za debato in vozil s pomočjo tempomata – in priznam, Eva je odlična sogovornica, s katero bi se lahko pogovarjal do neskončnosti. Tako sva čas vožnje posvetila precej resnim debatam, ki se dotikajo projektov, ki jih Eva počne. In Eva počne cel kup projektov, za katere sem izvedel šele včeraj. Poleg raziskovanja, ki ga opravlja za preživetje, sodeluje v neprofitnih projektih, kjer lahko pomaga ostalim.
Glede na to, da sem Evo spoznal na prvem Coworking dogodku, ki je bil v začetku leta 2012, sva precej časa namenila temu projektu. Eva in Luka, ki sta se tega lotila prostovoljno, sta ugotovila, da bi bil coworking pri nas lahko zanimiv, saj obstaja cel kup ljudi, ki so samozaposleni in delajo doma, pa vendar jim manjka okolje, kjer bi se družili s svojimi “vrstniki”, oz. ljudmi, ki delujejo v podobnih ponogah kot oni sami. Na začetku ju je bilo strah, saj nista vedela, kakšen bo odziv ljudi, ali se bodo sploh udeležili Coworkinga in ali bo ideja zaživela. Ko se je na prvem dogodku zbralo preko 40 “coworkerjev” sta se začela zavedati, da je bila takšna iniciativa potrebna. In sedaj je vsak četrtek v Kinu Šiška več ljudi, ki pridejo tja delati, se družiti, ali pa samo pogledati, kaj se dogaja. Presenečen sem bil nad podatki, ki jih je Eva stresla iz rokava:
- preko 4000 ur prostovolnjega dela so vložili štirje ljudje v projekt
- organiziranih je bilo 33 coworkingov
- preko 800 sodelujočih
- 13 dogodkov Sedi,5! , kjer so lahko sodelujoči predstavili svoje ideje
- v okviru coworkinga so bili organizirani dogodki #jellyweek2012, #dansouporabe aka “sharing day” #startup dan in #dobrodelni coworking za dobro karmo
- pomagali so pri ustanovitvi Coworkinga Hrvaške, sedaj odpirajo še Coworking Srbije
Glede na to, da je v zadnjem letu beseda coworking postala precej pogosto uporabljena, je Eva opozorila na eno stvar, ki jo ljudje pogosto mešajo:
“Coworking in desk sharing sta dve različni stvari. V Sloveniji veliko podjetij sedaj, ko je kriza, oddaja pisarniško mizo v svojem podjetju in temu pravijo coworking, kar pa ne drži. Bistvo coworkinga je namreč še v vsem ostalem – da imaš na voljo ljudi, ki ti lahko pomagajo, da lahko z njimi sodeluješ, predvsem pa ni tako samo miza za katero plačuješ mesečno najemnino!”
Ker sem se spomnil, da so si idejni pobudniki projekta želeli, da bi imeli svoj prostor, kjer bi coworking potekal vsakodnevno, sem jo povprašal, če se kaj dogaja na tem področju. Ker sem opazil nasmeh na njenem obrazu, mi je tudi odgovor bil nepotreben. Povedala je, da se dogaja nekaj tudi v tej smeri in da bomo lahko precej kmalu izvedeli več o tem.
Glede na to, da je Eva postavila v Sloveniji zelo dobre temelje Coworkinga, saj česar se loti, to tudi do konca izpelje, za kar je bila že večkrat omenjana kot primer dobre prakse v tujini, zelo veliko sodeluje tudi z ostalimi iniciatorji po bližnjih državah. In seveda se tja vozi s svojim vozilom. Sama je sebe opisala kot aktivno voznico, ki v prometu nima rada tistih, ki delajo zastoje.
Ker je v Sloveniji v zadnjem času veliko govora o Crowdfundingu in ker vem, da Eva pomaga tudi pri parih projektih, ki so se pojavili na Kickstarterju in dosegli željeno vsoto denarja, sem jo tudi povprašal o tem. Namreč čedalje več mladih se odloča za takšno vrsto iskanja kapitala, ki ga potrebuje za uresničitev svojih idej in ker je Eva raziskovalka in uživa v takšnih stvareh, se je vsega skupaj lotila precej raziskovalno in analizirala celo vrsto primerov, ki so uspeli in dobili željeni znesek. Pa vendar ne gre samo za zbiranje denarja, ampak gre tudi za promocijo in vnaprej ustvarjeno potrebo po izdelku, še preden pride na trg.
Ker svoje znanje rada predaja drugim, je organizirala tudi Crowdfunding delavnico, ki se je udeležilo preko 100 obiskovalcev in kjer so med drugim predstavili dva projekta, ki sta uspešno zbrala denar – Xvida Boomerang stojalo za ipad in LLstol. Sedaj Eva pomaga pri dveh novih projektih – ONDU pinhole camera in Musguardu. Obe ideji vsebujeta fizični izdelek in sta precej nišno usmerjeni. In njena idejna vodja sta sama pripadnika uporabnikov, katerim je izdelek namenjen in s tem vesta zelo veliko o svojih uporabnikih. Zato je precej lažje delati takšne produkte, kjer poznaš svojo klientelo in zelo dobro poznaš kakšne so potrebe na trgu.
Ko sva prišla v Ruše, je Eva po parih minutah že odšla na oder, kjer je predstavila Coworking mladim iz Ruš in okolice, ki so se zbrali na Forumu socialnega podjetništva. S svojim navdušenjem – vse, česar se loti dela z navdušenjem in tudi zavrne projekte v katerih ne čuti dovolj strasti in zelo dobro retoriko in nasmehom zna zelo dobro komunicirati z javnostjo v dvorani, kar je pokazala tudi na TEDx-u v Celju pred tednom dni.
Nazaj grede je bilo vreme povsem drugačno. 28 stopinj in sonce, je bilo kot nalašč za vožnjo zgoraj brez do Maribora. Ker je Eva odprta oseba in je sodelovala na zanimivih projektih je tudi vožnja nazaj bila prekratka da bi si povedala vse, kar se nama je pletlo po glavi. Na žalost naju je na Trojanah pričakalo grdo vreme in bolj kot sva se bližala Ljubljani čedalje bolj je deževalo.
Ker se ji je mudilo naprej v Izolo, kjer bo čez vikend longboardala, sva se na Viču poslovila in šla vsak v svojo smer.. DS3 Cabrio in jaz proti domu, Eva pa proti morju. Ampak imam občutek, da jo bom danes spet srečal, ker peljem Mijo iz podjetja Uniki v sklopu #dsdriver vožnje ravno na Kino Otok Izola. Še vedno pa sprejemam prijave za vožnjo!
