Vsi jih imamo. Vsi z njimi živimo. Vsi se, v bistvu, svojih strahov bojimo. Če pogledamo na strah iz druge perspektive – zaradi njega ostajamo na mestu, zaradi njega se ne spreminjamo, zaradi strahu smo dejansko prestrašeni in življenje rajši opazujemo, kot da bi ga živeli. Pa vendar, ali strah sploh obstaja. Meni je najbolj všečna definicija, ki je stara kot zemlja – da je strah od znotraj votel, zunaj ga pa nič ni. Je samo naš plot, za katerim se skrivamo in za katerim se počutimo varno. Zelo paradoksalno – namreč, da potrebujemo strah, da se počutimo varno, kajne?

Drži! Velikokrat se je namreč precej lažje izgovoriti na strah, ko da bi človek moral karkoli spremeniti. Kot da bi moral človek spremeniti sebe in sprejeti posledice svojih odločitev. Rajši se izgovarjamo na strah in ostajamo na mestu. To je v naši naravi. Moji, tvoji, vseh nas. Bojimo se sprememb, ker nam prinašajo nove strahove, ker ne vemo v kaj se podajamo, ker nam je vse neznano težko za razumeti, predvsem pa nas je vsega strah.

Lahko bi naredil precej preprost sklep – če premagam strah, oz. se osvobodim strahu, potem sem lahko svoboden? Zase bi lahko trdil to, oz. nisem povsem svoboden, kajti vseeno moja svoboda ni zgolj in samo moja svoboda, ampak se konča tam, kjer se začne svoboda drugega. Ampak sicer pa ja. Spet je potreben samo drugačen pogled na stvari in vse skupaj lahko vidiš v povsem drugi luči.

Sam imam en precej zanimiv strah – strah pred višino (v zgornjem tekstu ni šlo samo za “fizične strahove”, ampak tudi za vse ostale, drobne, ki nas omejujejo v življenju), ki je posledica dogodka izpred 25 let in ki se ga dejansko spomnim zelo v živo. Vem kaj ga je povzročilo in vedel sem, da je strah rešljiv. Sicer sem ga poskušal premagati na mnogo načinov – hoja po strehah, plezanje na drevesa.. Ta strah je rezultiral v to, da se nisem dolga leta upal peljati z avionom. Jeap, dejansko sem se izgovarjal na strah in ostajal na tleh.

V bistvu mi je bil ta strah precej všeč, saj sem imel vedno kakšen neumen izgovor, da česa nisem naredil – tako kot mi vsi verjetno. In v trenutku, ko sem stopil na konec terase in pogledal v globino in namesto, da bi pomislil na strah, sem pomislil na to, kako lepo je vse skupaj, se je nekaj premaknilo. Ali sem premagal ta strah ali ne, sploh ni več vprašanje – vprašanje je samo, kako jaz vidim isto stvar – se skrivam za njo, ali pa grem preko nje. In tako je s stvarmi v našem življenju.

Strah je sicer lep in verjamem, da je večini ljudem povsem všeč. Še najbolj je tistim, ki so na oblasti, medijem… Ker s strahom pri narodu naredijo največ. Ampak ljudje imamo sami možnost, da to spremenimo?

Strah pred tem, da te nekdo zapusti, strah pred neuspehom, strah pred smrtjo, strah pred… Neskončno strahov obstaja.

Si res pustimo, da nas strahovi determinirajo in da naša življenja usmerjajo?

Kako se ti soočiš s svojim strahom? Si sploh kdaj razmišljal o tem, katere strahove imaš in posledica česa so? Jih uspešno rešil? In zakaj še ne?

Vse je zelo preprosto, ljudje se spreminjamo in odraščamo, predvsem pa moramo nekatere stvari pustiti zadaj v svojem življenju, tiste, ki so balast in nas obremenjujejo in nam ne dajo svobode in prostih kril, da lahko letimo skozi življenje!

cesta-na-mangart-fotografije-mangart-photos-02.jpg

2 Responses to Strah pred strahom, ali strah pred neuspehom?

  1. Iztok says:

    Sta samo utemeljeni in neutemeljeni strah. Prvi te varuje pred smrtjo drugi ti onemogoča živeti.

  2. S says:

    Dober post, malce filozofije… like It ;)
    Strah je v naših glavah in strah po eni strani mora biti. Čeprav veliki govorijo da si svoboden brez njega, bi prej rekel da si zrel za zaprti oddelek, ker dejansko ogrožaš okolico.
    Zakaj?
    Ker če te ni ničesar strah, potem nimaš predsodkov nekoga ubiti ko se skregaš ali kar tako. Strah to zavira, ker vedno pomisliš na posledice in tega pač ne narediš.

    Je pa res da je po eni strani sam pojem “strah” precej širok.
    Imamo določene strahove ki so nam jih vcepili med odraščanjem in so potem pogojeni od nas samih v zrelejših letih(to je bolj pogojeno s strahom ki jih vcepijo mediji). Slednji strah je ovira za razvoj samega človeka ali nasplošno družbe, ker ustvari vsesplošni strah o katerem ljudje govorijo in se ukvarjajo z njim, namesto da bi sledili svojim sanjam. Je pa namen tega, kot delajo Američani, pranje možgan ter pridobitev nadzora in poslušnost ljudi.

    Zanimivo se mi je zdelo, da sem se kot otrok bal “štriglc”, ker sem mislil da ti zlezejo v uho ter prepiknejo bobnič. Zaradi tega jih je pod mojim stopalom končano prav lepo število oz. vse kar je prišlo v mojo bližino.
    Kasneje sem se vprašal zakaj ljudje konstantno to ponavljajo, koliko je sploh takšnih prmerov, da bi se to zares naredilo. In kaj sem ugotovil? Kjerkoli sem preveril in kogarkoli sem vprašal, nihče ni vedel niti za en primer… Takrat sem vceplena znanja kot upornik dal na stran ter začel razmišljati s svojo glavo, ker je zares veliko stvari dejansko drugačnih kot te učijo doma kot tudi v šoli. Realnost je drugačna ko odpreš ljudi.

    Nekaj sem zasledil tudi da naj bi bil strah v naših genih, da je že v nekdaj v nas; kar je velikokrat povezano tudi s samo temo ali neznanim… (kdaj drugič več o tem)

    Had, a veš kaj je najhujše?
    Strah pred propadom. Vsesplošnim propadom. Da se ti začnejo dogajati stvari 3x strašnejše kot si jih snajal v najbolj groznih nočnih morah. To pa je strah, strah da ne živiš ampak spiš, da se boš vsak čas zbudil in da bo vse ok… Veliko ljudi ki so pršli v prvo fazo tega straha oz. ko se je začel uresničevati jih danes že ni več med nami. Kakšna je tretja faza? nebi rad vedel verjemi, ko postaneš to kar si vedno nasprotoval in vidiš svet o katerem nisi niti pomislil v nočnih morah, srečaš ljudi brez duše, si v svetu kjer se čas ustavi in si ujet v samih nočnih morah…
    Ko spoznaš ta strah vidiš da tisti strah ki si ga prej imel sploh ni strah.

    LP

Leave a Reply

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.