Ko te kozmična sila, iz nekega drugega časa in prostora, v središču Beograda vrže v restavracijo Kosmaj, se spomniš, da je bilo nekoč tako tudi pri nas. In tisti časi so bili preprosto, brezskrbni, predvsem pa otroški. Spomini na takšne restavracije so privreli na dan in nasmeh se je narisal na obrazu.
Že ko vstopiš v restavracijo v kateri te pričaka natakar, ki je bolj podoben filmskemu statistu, kot pa natakarju, se začne vse skupaj odvijati. Veliko miz, navadni stoli, okraskov ko dreka, predvsem pa vse skupaj na prvi pogled iz nekega drugega časa. V lokalu ljudje kadijo, kot da ne bi poznali protikadilskega zakona. Za zadnjo mizo je večerjo osebje in samo z očesom gostom nameni svoje čas. Polna restavracija, čeprav bi sam dvakrat premislil, če bi stopil vanjo – jeap, navade so se mi spremenile. Natakar nas povabi v drugo sobo, ki je večja, predvsem pa še bolj polna. Še več okraskov, steklenic in kozarcev.
Kosmaj je ostanek preteklosti, ki pa ga je potrebno obiskati. Vsaj tako mi je povedala družba, ki je vedno, ko je v Beogradu, v tem lokalu. Malo zaradi nostalgije, več pa zaradi dobre hrane. Jedel sem sarme – odlične so bile. In poskusil sem čorbo, ki je sicer ne jem. Vendar je bila okusna.
In ljudje v restavraciji so bili iz drugega časa. Za nekatere se je očitno ustavil čas in jih pustil v napačnem vesolju. Definitivno se še vrnem in definitivno je vredna obiska!
