Včeraj me je presenetil naslov na pozareportu – Nataša Pirc Musar na RTV. Politično izbrana telebajska že ponižuje hišo! No, v bistvu me niti ni presenetil, saj je to povsem v manirah Bojana Požarja, ko poskuša nekoga diskreditirati. Pri njemu smo dnevno navajeni diskreditacij na takšen način in ljudi, ki mu pač ne prinesejo koristi.
Zakaj me je zbodel ta naslov – preprosto zato, ker se osredotoča na fizične lastnosti posameznika. Ne razumem sicer povsem dobro te povezave, ampak v primeru, ko je potrebno diskreditirati nekoga, vse pride prav. Takšno obnašanje me spominja na čase v vrtcu, ko si nekoga poskušal omalovaževati ravno na takšen način – da si si izmislil neko njegovo lastnost in si jo ponavljal toliko časa, dokler niso še drugi začeli govoriti isto stvar. In to je pri Bojanu precej preverjena metoda – ko eno stvar poveš n-krat, sploh v enem članku, potem obstaja zelo veliko verjetnost, da bodo ljudje temu celo verjeli. Ker s tem dobi članek “vrednost” za “nasprotnike” Nataše Pirc Musar, se bodo proti njej obrnili tudi ostali mediji in bodo citirali Bojana Požarja. Ali je bilo vse res, kar je napisal, tako sploh nima več pomena, saj je iskrica zanetila ogenj in sedaj se širi sam po sebi naprej.
Ker je besedo telebajska uporabil že v naslovu, je potrebno še enkrat izpostaviti to besedo:
Je pa Nataša Pirc Musar, ki so ji že pred leti, ko je še delala na televiziji, prilepili slavni vzdevek “telebajska” (čeravno so telebajski prijazni teve liki), nemudoma začela javno poniževati RTV hišo.
In se zaščititi pred kakšno tožbo, ki bi morala pasti v tem primeru. Predvsem pa pogrešam odziv novinarskih združenj, ki bi morala obsoditi takšne načine diskreditacije, ki bazirajo zgolj na predpostavki, da Gorazd Slak pride na nacionalko in da je njegov vzdevek “luzer”.
Ampak to je naša medijska realnost, ko se lahko ponižuje vsevprek in brez slabe vesti. Upam, da to dejansko ni naša medijska realnost, ampak je zgolj nekdo, ki si dovoli več, kot bi si lahko.
Meni se zdi, da je tale pozareport tako ali tako namenjen zgolj diskreditacijam ljudi in plasiranjem v večji meri skonstruiranih afer. Da o komentarjih, ki so pod njegovimi članki, niti ne govorim. Greznica.
Realnost v Sloveniji je ta, da je vsakdo lahko že “novinar”, čeprav za to niti nima kvalifikacije, nima nobenih menir, za dostojanstvo še slišal ni, važno da zna nekaj nakracat na papir, četudi nima nobenega smisla. Po drugi strani pa se je za vprašat, kakšen IQ so sposobni doseći tisti, ki imajo tak medij za relevanten =)
Slovenija, ovčerejska dežela.
Ti ga na nek način tudi citiraš in širiš greznico. :)
Prav lahkotno je klicat drugega na odgovornost, kaj pa lastna odgovornost in lastno prispevanje k širjenju teh neumnosti?
se ponavljam.. taksne stvari je potrebno obsoditi in ne pomaga, da se delamo, da se ne dogajajo.. podobno je, ko gres na ulici mimo nekoga, ki pretepa otroka, ali zensko.. najlazje je zamizati in iti mimo..
Imaš prav. Obsojat treba, to pomaga.
Obsojas, ko neko bajso klicejo telebajsek. A ob enem, se distanciras od zverinsko pobitih ljudi, celo zagovarjas klavce in jih branis do britkega konca.
ocitno ne razumes.. vendar je to tvoj problem
Simpl k pasulj. Ti ne razumes, sem koncal s tabo.. Clovek, ko bi se ti zavedal, kake nesmisle pises, bi pac pocel v zivljenju kaj drugega pocel, kot pa pisal bedarije. Aja, sej zdej zivis ze tudi od Citroena. Hm.. A so tm sami bebci zaposleni, da ne vidijo kakega idiota imajo za brend-pusherja? Sami nepismeni ali je pomembna samo statistika, copypstana iz Analyticsa? Res imajo visoka merila, da se dvornim pisunom biznis grejo..
Predvsem na ulicah se vidi, kako ljudje pretepajo svoje bližnje? Jao človek.. se ti tudi razmišljat ne da več a?
svoje bliznje? ne vem, mogoce sem funkcionalno nepismen, vendar kje sem jaz to napisal?
“podobno je, ko gres na ulici mimo nekoga, ki pretepa otroka, ali zensko.. ” Hm.. a si slucajno mislil, sosedove? Ponavadi pride neznanec, iztrga neznanega otroka iz rok neznane matere in ga zacne pretepat? Hm.. Okaj, zdej razumem kaj hoces povedat..
ne, pri nas se to ne dogaja.. lol
To,kar počne požar,ni novinarstvo,ampak zgolj služenje denarja z bombastičnimi izjavami.Ljudem vrže kost za glodati.Že prej je objavljal bulvarski tisk.
Tudi tokrat žali,kje je morala in kultura takih ljudi?
Dej mi povej, kaj drugega pocne had? Malo naslova, veliko copypastanja.. Wejla.. Clanek je napisan. Potem se pa slinit na twitter, kdo mu bo cimvec v tazadnjo zlezil, da ga bo ja rt ali celo fv.. had, si je celo kariero zgradil na podlagi puhlic, malovrsticnic, kateri trobijo samo v en rog. Ves katerega verjeno. Se malo, pa bo zacel clanek brisat.. Ko bo gusto, se ne bo spomnil nicesar vec!
zaljenje, ko zmanjka argumentov? predvidljivo..
Preden udrihamo po Požarju samo zato, ker ni “naš”, se raje vprašajmo, ali morda kaj od napisanega morebiti ne drži. Torej, vprašajmo se raje, kdo za vraga sploh je Nataša Pirc Musar in s kakšnimi verodostojnimi referencami se sploh lahko pohvali. Da nam ne bo kdo očital kakšnega natolcevanja ali nedovoljenega dostopa do zaščitenih podatkov, si poglejmo, kaj piše v njenem javno dostopnem življenjepisu na spletišču Urada informacijskega pooblaščenca: Logično, da je tamkajšnja predstavitev dodobra “spolirana” in polna raznoraznih puhlic in podobnega sranja, ampak vendarle poskušajmo z metodami ZKP (zdrave kmečke pameti) in z dodatno pomočjo strica Googla odfiltrirati kakšno informacijo z uporabno vrednostjo.
Torej, Nataša, ki jo poznamo predvsem kot bralko TV poročil s trotlbobna, se hvalisa, da je diplomirala iz prava. Za začetek se ustavimo kar tu in naredimo naslednji miselni poskus. Vživimo se v vlogo anketarja, ki v avli pravne fakultete sprašuje mimoidoče študente, predvsem tiste, ki so videti še bruci, kje se vidijo čez npr. 10 let. Tisti bolj ambicioznejši se bodo videli kot ugledni odvetniki, ki v slogu ameriških žajfnic na sodiščih odmevno “sesuvajo” nasprotnike. Preostali del bo nekoliko manj ambiciozen in se vidi na bolj ziheraških mestih, npr. po sodiščih, tožilstvih, v javni upravi in podobno. Koliko bodočih pravnikov pa se vidi v vlogi špikerjev? Verjetno bolj malo. Morda kvečjemu kakšen nesamozavesten, ki se boji, da ne bo prišel čez rimsko pravo in bo moral v okviru plana B presedlati na politologijo in tam diplomirati pri kakšnem Lukšiću. (he he, poznam nekaj takšnih primerov, samo ne bi javno o tem…).
Ampak morda je tovarišica takrat še samo Pirc še bila zmožna realno ovrednotiti svoj potencial. Malo nas pa tudi podcenjuje, misleč, da bomo nasedli naslednji cvetki. Za pravnika se vsekakor lepše sliši, če se lahko pohvali z opravljenim pravosodnim izpitom in zakaj se ne bi s tem hvalil, če seznam vseh opravljenih ni javno dostopen in je to nekoliko težje preveriti. Tako se Nataša pohvali, da ga je naredila leta 1997. No, kjer se začne informacijska blokada, spet priskoči na pomoč ZKP. Strica Googla malo povprašamo o pogojih za pristop in hitro najdemo potrditev, da je podobno kot pri vozniškem izpitu, ki ga ne moreš opraviti brez predhodno prevoženih toliko in toliko ur pod supervizorstvom inštruktorja. Namreč, tudi pri pravosodnem izpitu je najprej pomebno, da opraviš toliko in toliko let prakse v priznanih inštitucijah (sodišča, odvetniške pisarne, upravne enote itd.), šele potem se sploh smeš prijaviti in pokazati, kaj sploh znaš. V Natašinem življenjepisu bi tako morali najti vsaj dve leti relevantnih pravniških delovnih izkušenj, pa v tistem času pri najboljši volji ne najdemo ničesar drugega, razen da je takrat brala novice z bobna. Kar pa seveda ne šteje za relevantne izkušnje! Obstajata torej natanko dve možnosti. Ali pravosodnega izpita sploh nima in na debelo laže. Ali pa je do papirja prišla po kakšni “bližnjici” za elito! Če drži slednje, slišita Štefanec in NPU, kaj se še obirata!!!
Ne glede, katera možnost drži, tu se že kaže njena resnična pravniška “vrednost”. Število pripravniških mest za opravljanje prakse je namreč omejeno in običajno krepko presega zaostaja za številom kandidatov. Torej naredijo selekcijo, da kandidate razvrstijo na podlagi študijskih ocen, najboljši dobijo prakso, ostali pa v čakalnico, dokler se kaj ne sprosti. Samo kaj, ko čez čas diplomira nova šarža pravnikov in kdor ima boljše ocene, se pač v vrsti vrine pred teboj. In tako dalje v neskončni zanki. Kdor torej nekako za silo zvozi faks s samimi šestaki, tako pač zlepa ne pride ne vrsto in mu ne preostane drugega, da se znajde drugače. Eni pač postanejo pravniki po realnogospodarskih družbah, kdor tudi za to ni dober, gre npr. za špikerja…
V nadaljevanju se Nataša poskuša prodati kot novinarka. Ampak… tudi sprevodnik, ki luknja vozovnice, še ni strojevodja, četudi se vozi v istem vlaku in je zaposlen pri isti firmi. Tako kot tudi stevardesa, ki potnikom streže kavo ali čaj, še ni pilot. In pilot, ki šofira B747, tudi ni Joe Sutter… No, tako tudi Nataša, ki je vso “novinarsko” kariero brala s trotl bobna in nikoli pripravila nobenega prispevka, pač ne more biti novinarka. Mimogrede, če se že hvali z “dodatnimi izpopolnjevanji” po ZDA, VB in vrag vedi, kje še, kako da teh znanj ni zmogla aplicirati in spacati kakšne odmevne raziskovalnonovinarske oddaje o tajkunih, kompartijskih rabotah ipd.? Skratka, upamo, da je štipenditor njenih “izpopolnjevanj” izterjal svoj denar nazaj.
No, nato pa se je “novinarstva” naveličala in jo je “želja po novih znanjih” popeljala na druga pota. Morda ne bi škodilo, če bi jo za začetek popeljala nazaj v osnovno šolo. Kar preberimo še enkrat. Po zaključku študija (1992) je najprej 6 let brala novice pri eni TV, nato 5 let pri drugi. Vsak osnovnošolski prvošolec bi hitro izračunal, da je bila “novinarka” najmanj 11 let, torej je željo po novih znanjih začutila šele leta 2003, če ne celo kasneje. Ampak v njenem življenjepisu piše, da je presedlala že leta 2001! Ali drugače povedano, če smo mislili, da smo v magistrski nalogi neke tekstilne tehnloginje, kjer ni znala sešteti števila moških in ženskih sodelavcev, videli dno, smo bili v veliki zmoti in pri kvazi pravnici in novinarki, ki misli, da je ena najvplivnejših oseb pri nas, doživeli nove mejnike intelektualnega podna. Kakorkoli že, če greš za piarovca, oz. v bulšitščini v “oddelek za korporativno komuniciranje”, to zadostuje, res ni potrebe po nakladanju, da gre za eno za eno največjih finančnih družb. Saj se financami ni ukvarjala in ni z ničemer prispevala k prihodkom podjetja. Saj si konec koncev tudi tajnice pri Akrapoviču ne domišljajo, da so strokovnjakinje za auspuhe.
Čakajte malo, katera je že ta “največja zasebna finančna družba v Sloveniji”. V življenjepisu piše, da gre za Aktiva Group. Opa bato, ali ni to firma razvpitega tajkuna Darka Horvata?!? Res lepa referenca, ni kaj. Še več, Nataša Pirc je takrat svojemu priimku že dodala tudi Musar. Kaj če bo torej povpračali Google, kaj ve povedati o njenem možu Alešu Musarju. Glej no glej, tam nekje ob prelomu tisočletja je bil desna roka Darka Horvata. Še več, obdobje, ko je kot visoka živina služboval ravno pri Aktivi Group, se nenavadno sumljivo ujema z Natašinim piarovanjem pri taisti firmi. Torej vse jasno, s kakšnimi “kvalifikacijami” je bila “najprimernejša” kandidatka za to delovno mesto. Ampak poglejmo na stvar še z druge perspektive. Pravzaprav bi tov. Musar moralo biti še celo sram, da kljub tako močnim zvezam ni uspela prilesti še kam višje kot zgolj piarovke, kar je konec koncev le nekoliko lepše zveneči naziv za tajnico. Še neki tretjerazredni novinarček je v banki postal kar direktor oddelka in še celo neki večni študent filozofije, ki jo je pacal 20 let, je v neki drugi firmi prilezel kar do poslovnega direktorja za širitev na tuje trge. Vsekakor pa vse to dovolj pove o Natašini primernosti za službovanje v kolikor toliko resnih podjetjih. Dovolj zgovorno je, da je lastni mož ni zaposlil v svojih podjetjih, ko se je razšel s Horvatom in da ji slednji ni bil več pripravljen podaljšati delovnega razmerja. Kajti sodišče, kamor jo je poklicna pot vodila naprej, pač nikakor ne more biti neka sanjska služba, razen morda, če nisi sodnik.
O njenih nadaljnjih “službah”, to je urad inf. pooblaščenca in sedaj RTV, se pa itak ve, da gre za izrazito politični sinekuri, zato o tem ne bomo izgubljali kaj dosti besed. Morda jo lahko povprašamo le glede tiste poti v New York kmalu po Snowdnovih razkritjih o rabotah NSA. Tako glasno se je cmerila, dokler ji obubožano pravosodno ministrstvo vendarle ni pokrilo potnih stroškov, potem pa vse tiho je bilo glede rezultatov tega očitno turističnega potovaja in posedanja po manhattanski lokalih.
Za konec še glede njenih “kompetenc” glede odnosov z javnostjo. Kot je znano, NPM tudi intenzivno tvita na svojem zasebnem računu, ki je skovan iz njenega imena. Vse lepo in prav, če ga ne bi uzurpirala in ga uporabljala tudi kot uradni kanal njenega urada. Tako pa lahko čez palec ocenimo, da jo najmanj tretjina sledilcev (pomemben parameter pri algoritmih za ugotavljanje, kdo na Čivkalu im najdaljšega!), še raje kakšen več, sledi samo zato, ker mora po službeni dolžnosti pač spremljati delo njenega urada. Najbrž je slehernemu tukaj jasno, da bi bilo edino pravilno narediti še en račun posebej za komuniciranje UIP, kamor bi lahko pisali tudi ostali uslužbenci in bi ga seveda ob izteku funkcije predala nasledniku. Tako pa je jasno, da nima pojma o pojmu, kar se tiče komuniciranja z javnostjo in retorično se lahko vprašamo, ali je oseba, ki ne pozna teh osnov in ki na “prostem trgu” (brez VIP) ni bila sposobna prilesti kaj dlje od bralke novic, res primerna izbira za vodenje takšne ustanove, kot je RTV.
Požarja jaz ne podcenjujem. Je sicer slon med porcelanom, ampak njegov odstotek resnice je relativno visok (v primerjavi z ostalimi)
BP (zgornji komentator) je naredil prerez kariere NPM. Strinjam se s z njim, da ženska odlično politično vijuga. Narod pa od tega seveda nima nič.