25. obletnica osnovne šole

Ko dobiš vabilo na 25. obletnico zaključka šolanja na osnovni šoli Ivana Kavčiča na Izlakah, se dejansko soočiš s tem, da si resnično že star. Sam sem vedno v dvomih ali iti na obletnice, kjer ponavadi teče pogovor o tem, koliko otrok ima kdo, kaj kdo dela in predvsem veliko o osebnih stvareh ali pa jo preskočiti in iti na naslednjo. Včeraj sem se odločil, da grem in preživel večer s sošolci, katere nisem videl res že zelo dolgo.

Ampak najboljše pri vsem tem je, da sem vsakogar prepoznal, da se ni nihče tako spremenil, da bi iskal njegovo ime v spominu, ali pa ga preprosto ne bi znal nikamor umestiti. Druga stvar, ki me je presenetila pri tem so karakterne lastnosti bivših sošolcev – še vedno so enaki, kot so bili. Nekdo je včasih veliko govoril, tudi sedaj še to dela. Druga sošolka je bila vedno tiha in tako je bilo tudi včeraj. Tretji sošolec se je vedno šalil in tudi včeraj smo se smejali na ta račun, čeprav so bile stare šale in že velikokrat slišane. In ko smo že pri otrokih – ne, debata ni tekla o tem, čeprav sem pričakoval to. Očitno smo/so to že opravili na prejšnjih obletnicah.

Edina oseba, ki se je najmanj spremenila je bila naša razredničarka, ki je tudi po 25 letih skoraj enaka kot je bila takrat, čeprav je že pet let upokojena. Ko je sošolka privlekla na dan fotografije iz našega zaključnega izleta v Portorož in kasneje v diskoteko Šporn v Radomljah, kjer smo zaključili takratni izlet, so na dan prišli spomini, ki jih dolgo ni bilo. In ko sem se opazoval na fotografijah izpred 25 let, sem se zavedal, da sem bil takrat še otrok. No, tudi sedaj sem še, vendar samo po obnašanju, po izgledu definitivno ne več.

Me kdo prepozna na fotografijah izpred 25 let?