Včerajšnji dan je zaznamovala novica o samomoru ravnatelja. Povsod so tekle debate o tem, kdo je kriv in kako bi lahko bilo drugače. Svoj pogled so zapisali tudi v Društvu novinarjev, na spletnih mestih različnih medijev, predvsem pa je šla beseda v povsem drugo smer, kot je potekala še prejšnji teden, ko se je medijem zdela ta tema tako senzacionalistična, da so jo vsak dan pogrevali z novostmi. Nekateri mediji so brisali vsebine povezane s tem dogodkom in tako pokazali svoj pravi obraz.
Kakšni so bili odzivi medijev:
Društva novinarjev Slovenije – Mediji moramo prevzeti odgovornost
Zavračamo in obsojamo nesprejemljive in neodgovorne prakse uredniškega presojanja, poročanja in sklicevanja na javni interes brez nobene (resne) argumentacije. Urednike in novinarje zato pozivamo k vsakokratnemu temeljitemu tehtanju javnega interesa in k doslednemu spoštovanju standardov novinarskega dela.
Večer – O nas
Tisti, ki so očitali, da je lažje gledati vstran, niso razumeli, da z dogodkom, ki tako brutalno ob pritisku majhnega okolja iz anonimnosti pahne v javnost dva in še njuni družini zraven, tudi nismo hoteli loviti klikov in naklade. Da v tem primeru s spermo, ki je na koncu postala še kri, nismo želeli služiti. Ob dejstvu, da javnega interesa nismo našli.
Delo – Mediji ubijajo, mar ne?
Smrt ravnatelja je kaplja čez rob vse večje bestializacije slovenske družbe, ki jo odslikava in tudi kreira krvoločnost nekaterih medijev, pogojena z zahtevami po dobičku. »Koga bomo pa danes?« je vprašanje nekaterih urednikov, ki vsak dan znova iščejo žrtve, nad katerimi se bo že zvečer ali naslednji dan naslajalo občinstvo. Pri tem asistira tudi kriminalistična policija, saj si ni mogoče drugače pojasniti, da se kot po čudežu znajdejo televizijske kamere zgodaj zjutraj pred zasebnimi hišami, od koder nekaj minut za tem odpeljejo domnevne kriminalce.
Info hiša – Dan potem ..
Moč medijev je izjemna. Govorjena in pisana beseda sta bili vedno dobro orodje za dosego želenega cilja. V digitalni dobi, ko beseda in slika krožita hitreje kot kdajkoli prej, sta postali tudi orožje. Spomnimo se samo posnetkov obglavljanj, ki jih žal ne tako redko objavljajo ekstremisti kot sredstvo za boj, ustrahovanje. Zadenejo, mar ne? Tako kot so pokojnega ravnatelja zadele objave, ki niso in niso jenjale in nikakor niso bile v interesu javnosti, pač pa jih je v središče zanimanja vsak dan znova postavila krvi, solz in denarja lačna sprevržena uredniška politika.
Domen Savič – Dajmo medije v medije!
OK, takole je. Mariborska tragedija, kjer si je nedolžen človek vzel življenje, ker so nekateri mediji sedem dni poročali o videoposnetku seksa, za katerega se ne ve, ali je ponaredek ali dejansko posnet na mariborski srednji šoli, je v meni sprožil potrebo po civilni akciji.
Namesto mojega pametovanja o tem, naj vsak zase razmisli o vsem skupaj in naredi svoje zaključke..
Moje edino vprašanje je ali bo naslednjič bolje? Ali bodo ignorirali avdiča in pustili slovenske novice da naj bodo to kar so…
Je v deželi brez vsakršnje javne morale lahko drugače?
Jaz pa se sprašujem, kdo bo za smrt ravnatelja odgovarjal? Psihično trpinčenje, zaradi katerega nekdo naredi samomor, ne more kar tako ostati nekaznovano?
Iskreno upam, da ravnateljevi otroci in soproga zberejo moč in pogum ter tožijo medije, ki so povzročili nepotrebno smrt. Naj plačajo in naj plačajo ustrezno!