Zagorje je majhno mesto. Je tudi kraj mojega otroštva in odraščanja. Predvsem se mi zdi, da se vsi ljudje med seboj poznajo. No, mogoče to velja za starejše generacije, saj mlajše generacije “pobegnejo” iz Zasavja in se vračajo nazaj na vsake kvarte. Posledično se mi večkrat zgodi, da ko sem v Zagorju in srečam koga, ki ga sicer nisem videl že dolga leta, da je prva beseda namenjena moji podobnosti z očetom.
- Smučišče Marela nad Zagorjem in spomini na obdobje ko sem treniral smučanje
- Starši, hvala, ker objavljate fotografije otrok na Facebooku / otroci vam bodo nekoč hvaležni
- Kako smo na morje šli nekoč in kako gremo na morje danes?
- Kje sta se izgubila prosim in hvala?
Ko vidijo mene, se jim zdi, da gledajo njega v mladih letih. Sicer mi je to nekako razumljivo, kajti sem njegov sin. Vendar je vsa stvar precej bolj kompleksna, kot se zdi na prvi pogled.
Ko sem bil mlajši sem si vedno želel biti drugačen od svojih staršev. Motile so me njune navade, motil me je njun način obnašanja, v bistvu me je motilo vse. Tako, kot vsakega pubertetnika verjetno. Kljub dejstvu, da sta mi nudila vse in še več, sem bil jaz vedno kritičen do njiju.
Verjamem, da nisem edini, ki je starše tako doživljal v puberteti. Verjamem, da smo bili vsi v nekem obdobju takšni, ko smo hoteli na vsak način biti drugačni od njih in jim za vsako ceno kontrirati. Potem pride obdobje, ko človek odraste. Malo, ne veliko. Ko spremeni način razmišljanja in se pojavijo prva eksistencialna vprašanja. Takrat se spremeni pogled na ves svet in stvari se prikazujejo v povsem drugačni luči.
Takrat ugotoviš, da kljub temu, da si se vedno boril proti temu, da bi bil podoben svojim staršem, si hočeš ali nočeš, podoben njim! Da je “prekletstvo”, ki si ga tako uspešno tlačil nekam daleč stran, vseeno prišlo in da je veliko boljše, če se sprijazniš s tem. Takrat se počasi zaveš, da so bile vse besede staršev dobronamerne in da bi bilo življenje veliko lažje, če bi jih tudi kdaj poslušal in naredil tako, kot so ti rekli oni.
Vendar je to krog življenja, ko se mora vsak sam, na svojih lastnih napakah, naučiti življenja. Smešno, vendar precej kruto realno.
Ko mi nekdo reče, da sem podoben očetu, mu ponavadi odgovorim, da ni med nama samo podobnost, ampak je precej podobnosti tudi v navadah in načinu dojemanja stvari. Kljub temu, da sem se celo obdobje odraščanja boril proti temu, da bi bil podoben staršema, pa sem vesel, da imam takšna starša, kot ju imam. Na žalost jima verjetno preredko povem, da ju imam rad in da sem ponosen nanju. Tako, kot sta onadva ponosna name.
Zelo lepo napisano.
Pred meseci, v času begunskega vala, sem starše vprašal, zakaj jaz (za razliko od njih) nimam fobije pred begunci, zakaj me ni strah stvari, katere sploh ne obstajajo… Odgovor je bil “ker
si bil lepo vzgojen”, na kar sem ponosen – oziroma povedano drugače, ponosen sem na svoja starše!
In res, preredko jim povemo, kako radi jih imamo.
P.S.:
Kvátre (latinsko quattuor pomeni štiri) so štirje časi cerkvenega leta, ki so bili po novem rimskem koledarju odpravljeni.
Kvarte je naselje u Republici Hrvatskoj, u sastavu Općine Perušić, Ličko-senjska županija.
:))
ooo. hvala za razlago. jaz sem imel napacno predstavo o tem – krivi zaprmej starsi :)
in ja, ce te starsi lepo vzgojijo, potem ni bojazni pred strahovi in vsem ostalim, kar srecujemo vsak dan v zivljenju