Rad imam jesen. Zame je to najlepši letni čas. Minljivost narave in minljivost življenja se združita v eno. Barve gozdov postanejo pravljične, kot bi slikar na res dobrih drogah ustvarjal te podobe po lastni percepciji in nam jih ponudil skozi naravo. Odpadlo jesensko listje mi gre sicer pošteno na živce, ker je z njim veliko dela okoli hiše, pa vendar je sprehod po tem listju nekaj najbolj čudovitega. Listje šumi pod nogami in če brcneš vanj, počasi pada nazaj na zemljo.
- Veverica – fotografije
- Rapsodija v ledu
- Sleme – fotografije sprehoda in ideja za nedeljski izlet
- Sprehod po snegu
- Rimini – fotografije jutranjega sprehoda po neskočni obali
Gozdovi so polni kostanja in gob. Sončni žarki so sramežljivi in igre senc, skozi meglice v gozdovih, postanejo pravljične. Vse je spokojno in umirjeno. Vse se pripravlja na smrt. Na spanje. Ljudje se, namesto, da bi sledili naravo in njene barve, začnejo oblačiti v temnejša oblačila in druženja zvečer postajajo vse redkejša. Toplo zavetje doma postane spet del naših življenj in nastopi počasna hibernacija, ko večere preživljamo oviti v deko, s čajem v roki, pred televizorju, ali računalniki.
Pa vendar je narava zunaj preveč lepa, da bi je ne izkoristil in užival v njej. Stopi ven. Pojdi v naravo. Pojdi tja, kjer so barve. Poglej skozi krošnje dreves, ki so že brez listja, v nebo. Poglej, kako izgleda svet, če ga dejansko opazuješ in vidiš stvari. Povsem drugačen svet, kot pa če si le del njega in ga niti več ne opaziš…
