Ljudje smo kreativni v izgovorih. In imamo jih na zalogi neskončno število. Najbolj nam gredo od rok tisti, kjer so krivi za vse, kar se nam dogaja in kar se nam ne dogaja, seveda drugi. In verjetno med nami ni nikogar, ki se ne bi poslužil izgovora, da bi odgovornost preložil na drugega.
- Zakaj Slovenci tako radi pizdimo, namesto da bi spreminjali stvari?
- Vsem staršem želim uspešno novo šolsko leto
- Kam si lahko zataknemo objektivno odgovornost
- Poleg otroka odložite telefon, službeno kartico ali kosilo – tako ga ne boste pozabili v avtomobilu
Je ključ v prelaganju odgovornosti? Si s tem operemo roke in smo v očeh drugih potem mi povsem nedolžni in seveda nič krivi? Je res tako težko priznati svojo krivdo in priznati svojo napako? Verjetno ….
En tak primer. Zelo malo govorim po telefonu. Mesečno opravim mogoče pol ure pogovorov. Večinoma porabljam podatke in se za vse dogovarjam preko drugih komunikacijskih kanalov. Pred časom sem se ponoči peljal mimo železniške postaje v Ljubljani in ko sem stal pred rdečim semaforjem sem pogledal na telefon. Seveda je ob tem zasvetila svetloba in par sekund za tem je bilo svetlobe še več – policijsko vozilo me je s prižganimi lučmi ustavilo par sto metrov kasneje in policist me je prosil za dokumente. Vmes pa je še povedal, da sem telefoniral med vožnjo.
Moj odgovor je bil dokaj preprosto in ga je presenetil, saj sem mu potrdil njegovo tezo in sem priznal, da se zavedam. Malce čudno me je pogledal in mi povedal, da bo sledila kazen. “Seveda, storil sem prekršek”, sem mu odgovoril. Bil je začuden in je omenil, da ponavadi ljudje iščejo vzroke za opravičilo in da le redki takoj priznajo. Glede na to, da sem bil “zasačen z roko v medu” se mi je zdelo to najbolj pošteno.
Kazen za telefoniranje med vožnjo je 120 evrov, če plačaš v roku 8 dni je kazen polovična. Lahko bi napisal tudi pritožbo, vendar ne vem v čem bi bil smisel. Kriv sem bil in ker sem kriv, se zavedam posledic.
Še en tak primer, ki je precej pogost in se dogaja v službi. Nekdo vam da nalogo – kaj morate narediti. In ker niste edini, ki dela na tem, ste seveda odvisni tudi od drugih. Kar pomeni, da končni rezultat ne bo samo vaš, ampak bo v bistvu rezultat skupek sodelovanja različnih oseb, ki delajo na projektu.
Ker se zavedate, da ste v službi za to, da delo opravite dobro in ne zgolj za to, da gledate na uro, se lotite reševanja naloge. Ko uvidite, da sodelovanja z ostalimi deležniki ne bo, naredite po svoje in ne prekoračite določenega časa. Seveda bi lahko našli tisoč in en izgovor zakaj vam sicer ni uspelo opraviti naloge v začrtanem času in lahko bi valili krivdo na vse tiste sodelavce, ki niso opravili svojega dela – vendar ne naredite tega.
Ko je naloga predstavljena nadrejenim se seveda zraven “uštulijo” tudi tisti, ki niso opravili svojega dela. Kaj storiti v takšnem primeru? Biti “rit” in le to povedati? Ali pa biti tiho in ko bo potrebno naslednje sodelovanje z istimi akterji, se bo zgodba ponovila? Rešitev je dokaj enostavna. Že med samim reševanjem naloge poskušajte to jasno skomunicirati z ostalimi deležniki in preprosto razdelite dele naloge med tiste, ki pri tem sodelujejo – tako, da je vsak odgovoren za določen del. Na koncu, ko boste sestavljali celotno nalogo, bo tako precej lažji uvid v to, česa kdo ni storil. Vendar imejte v rokavu vseeno svojo rešitev, kajti tudi drugi krivijo druge za vse in potem je to začaran krog.
Življenje je precej lažje, če so za vse krivi vedno drugi, kajne? Včasih pa je potrebno prevzeti breme krivde na svoja ramena in si priznati, da niso za vse stvari v življenju krivi drugi – saj v končni fazi vsak sam odloča o svojem življenju. In če odločaš sam o svojem življenju, potem se moraš zavedati tudi posledic. Prvi koraki so težki. Ko to ponoviš parkrat, pa ugotoviš, da je precej lepše življenje, kot pa življenje, ko samo čakaš priložnost, da boš nekoga drugega okrivil za nekaj, kar je posledica tvoje nesposobnosti. In ja, priznajmo si, nismo vsi Batmani in ne moremo vsak dan rešiti sveta. In ker nismo Batmani, nihče tega ne pričakuje od nas.
