• 2 min. branja

Letošnje vreme je zanimivo. V bistvu precej na glavo. Pred dobrimi 14 dnevi so bili dnevi hladni, zadnji teden pa so temperature nad 20 stopinjami. Včeraj je bilo v Portopiccolu celo 29 stopinj in morje je imelo 21 stopinj, kar je pomenilo zgolj samo eno – kopanje.

Kljub temu, da sem bil brez kopalk. Pa vendar je realnost mogoče malce drugačna …

Temperature so vsako jutro nižje in sedenje zvečer zunaj pred hišo ni več opcija. Počasi bo treba pospraviti rože, urediti še zadnjič vrt in se soočiti z dejstvom, da prihaja zima. Dnevi so vse krajši, jutra čedalje bolj temna in meglena. V garderobnih omarah se pričenja sezonska menjava oblačil. Poletna oblačila gredo na sezonske počitnice in jih menjajo debeli puloverji, jakne in ostala oblačila čudnih barv. Nič več pisanih barv, ampak temni odtenki in sivina.

Pričenja se čas mokrih čevljev, čas dežnikov, ki bodo postali naši najljubši “sopotniki”, gužva na avtobusih, ker ljudje ne bodo šli več v službo s kolesom. Na cestah bodo zastoji, ker ljudje povsem drugače vozijo, ko dežuje. Ulice bodo postale polne mrkih ljudi, ki bodo brezizrazno tavali naokrog. Pred lokale bodo postavili grelnike, da bo par obiskovalcev imelo tople roke, ko bodo kadili svojo cigareto. Pogovori se bodo fokusirali na vremensko napoved za naslednji dan in pizdakanje nad zgrešenimi predikcijami vremena se bo neskončno zvišalo.

Prihaja obdobje, ki ga ne ljubim, ampak se zavedam, da mora priti. Če na vse zgoraj pogledam iz drugega zornega vidika – vse je seveda natanko tako, kot mora biti. Narava mora umreti, da se znova rodi. Stvari se morajo spreminjati, saj takšen je smisel celotnega življenja. Ampak vseeno si še vedno želim, da se poletje ne bi končalo, da bi bili dnevi enaki, kot so bili. Ampak želje so nekaj drugega, kot pa je naša realnost …