• 5 min. branja

Mitja Bokun je ilustrator, ki je poznan po svojem slogu portretov, ki zadnja leta krasijo naslovnice različnih revij in magazinov. Velik del svojega ustvarjanja je posvetil beauty in modni ilustraciji in s svojim prepoznavnim slogom osvojil kreatorje po celem svetu.

V svoji bogati karieri je ilustriral za znane znamke: za Vivianne Westwood na tednu mode v Londonu, za znamko Shiseido Ultimune in za znamke Ralph Rucci, Rafe NY, Miguelina…) in revije (USA Reader’s Digest, Wall Street Journal, GQ, Darling Magazine…). V svoj portfelj lahko uvrsti sodelovanje z manekenko Heleno Christensen, Brooke Shields, Rose McGowan in Jenno Elfman, fotografom Mickom Rockom, oblikovalcem Miltonom Glaserjem …

Sam sem že pred leti občudoval njegova dela, vendar nisem vedel, da prihaja iz Slovenije. Medijske prepoznavnosti mu mediji v Sloveniji niso namenjali, čeprav je krasil njihove naslovnice.

Lansko leto sem Mitjo spoznal v živo in ko sva se začela pogovarjati sem ugotovil, da bi se lahko pogovarjala ure in ure. Je zanimiv sogovornik, ki kljub temu, da je delal s svetovnimi zvezdniki ostaja povsem “down to earth” in dejansko uživa v tem kar dela. In to kar dela, dela najboljše.

  • Kdo je v Mitja Bokun? Kako bi se predstavil neznancu, ki bi ga srečal?

Sem popolnoma običajen tip, v 40-ih, ki se ukvarja z risanjem, ilustracijo in oblikovanjem. En model, ki je naredil korake iz 3 letne kovinarske, strojne šole, bil mehanik v železarni na Jesenicah, tiskar, naredil faks informatike, postal direktor logistike v podjetju Iskra Mehanizmi, nato svetovalec za ERP in BI sisteme, potem pa ostal brez službe.

Potem sem si rekel: “Če ne sedaj, potem nikoli.” Sedaj pa uživam v delu, ki mi je bilo od malega usojeno. Najprej kot modni illustrator, sedaj pa kot content marketing ilustrator – če se sploh lahko popredalčkam.

  • Zakaj si se odločil za ilustracijo? Je bila to želja že iz otroštva?

V bistvu ja. Ko se poskušam spomnit prve spomine iz otroštva, vedno pomislim na en oranžen stolček in goro papirja od matričnih tiskalnikov na katere sem risal. Moja želja je bila oblikovna šola v Ljubljani toda splet okoliščin, bolezni, smrti, denarja… je to preprečil. Vedno je za vse nekaj dobro in vse kar sem delal, mi sedaj pomaga pri tem. Nikoli se nisem videl kot slikar ali nekaj akademskega v visoki umetnosti. Bolj sem bil za strip, street art, instant ilustracije. Že v šoli sem za denar risal po JLA vojaških torbah lobanje in ostale heavy metal scene.

  • Tvoja tehnika je zanimiva in predvsem všečna, saj je brezčasna. Kje si prvič prišel v stik z njo – oz. od kje inspiracija za takšno tehniko?

Hmmm, pomoje je prišla iz lenobe. Sej iščeš nek stil neprestano, nekaj kar bi te definiralo, naredilo prepoznavnega. Iskal sem, gledal druge… Potem se mi pa ni več dalo. Enkrat sem imel eno razstavico v Kranju in sem imel par slik s tušem, portrete, zelo razlite, z veliko negativnega prostora, pokapljano ozadje, ker se mi ni dalo nekaj prav natančno risat. In je bil tam tudi slikar Klavdij Tutta, ki je povedal, da mi je ta stil zelo na kožo pisan in je všečen. In sedaj to delam. Sem in tja kaj malo spremenim, da se ne naveličam, ampak ja, po packah me sedaj poznajo.

  • Ko si šel v tujino, si srečal znane osebnosti. So to preprosti ljudje, ali pa so res takšni, kot nam jih slikajo mediji?

Moja tujina in znani, vse to so bila sama naključja in neplanirane zadeve. Je pa tkao kot povsod – manj so glasni, bolj so slavni. So res preprosti npr. Helena Christansen je čisto na easy, tudi Jenna Elfman. Res, vsi so prizemljeni, full delajo in ne delajo iz ničesar nikakršne drame.

  • Kdo te je najbolj fasciniral?

Ma ne vem, saj so vsi po svoje zanimivi. Sedaj sodelujem z igralko Jenno Elfman, ki je bila zvezda v komični nanizanki Dharma & Greg, sedaj pa igra Fear of walking dead. Res je super, po vrh vsega pa izhaja iz Hrvaške, čisto blizu slovenske meje in še nikoli ni bila tu. Jo bom poskusil prepričat naj pride ;)

Me je pa do sedaj najbolj fascinirala oblikovalka in sploh prva modna blogerka Diane Pernet. Sodelujem z njo in ona je pa res super.

Drugače pa ljudje ki so me najbolj fascinirajo, niso super zvezdniki. So ljudje, ki delajo, se trudijo, in imajo super projekte. Recimo Beer Bulli, meni eden najbolj všečnih projektov, pa sodelovanje z agencijo Poslovni mediji, kjer so res krasni ljudje in dosegamo nagrade ne samo v EU, tudi svetovno. Pa ColorUs projekt, ki je v Hong Kongu dobil nagrado za najboljši hair product.

  • Če bi lahko sodeloval s komerkoli – kdo bi bil to? In zakaj?

Ne vem. Nikoli sploh nisem razmišljal tako. Grem svojo pot, vsa sodelovanja so prišla kar sama od sebe. Kaj pa vem, mogoče bi sodeloval s kakim glasbenikom, da bi lahko naredili kakšen zanimiv glasbeni/art performance… Ne vem, kar je namenjeno bo že prišlo.

  • Kakšen je tvoj workflow? Kaj uporabljaš pri delu – HW in SW?

V osnovi je vse narisano s svinčnikom na papir. Ročno delo. Potem skeniram in še malo dodelam na računalniku. Uporabljam en že kar star laptop Asus, prastaro Wacom tablico. SW pa PS, Inkscape, Paint.Net in Scribus. Res sem na simpl. Ko vidi kdo kako delam je potem kar malo razočaran. Ni tukaj nič kaj ekstra fascinantnega.

  • Kako sam vidiš ilustracijo v Sloveniji? Je dovolj prisotna, ali pa je to domena zgolj par ilustratorjev?

Slovenija je dežela ilustratorjev in to top klase. Res, obvladajo. Domena parih je tam kjer je naklada in denar. Ostali rijemo po svoje, vsak svojo pot. Mogoče opažam, da pridejo neki dobri, pa potem kar poniknejo, ne vztrajajo. Saj je težko, ampak spet pa ne več tako kot včasih. Svet je postal ena globalna vas kjer lahko prideš res do kogar hočeš in to zelo hitro.

  • Imaš pri svoje delu rajši obsežen “brief”, ali imaš raje odprte roke, kjer ti naročnik pusti, da narediš po svoje?

Raje imam da mi dajo nek brief, vsaj približen, ker najslabše je, da potem rečejo, da so si drugače predstavljali. Mi pa sedaj počasi naročniki kar zaupajo in že hočejo moje ilustracije zaradi mene in ne zaradi risbe same.

Imam tudi kar veliko idej v glavi, tako da naročnikom povem kaj naj bi bilo najboljše, tudi cenovno. Velikokrat naročniki, ko vidijo kaj naredim, mislijo da to stane ogromno denarja. Pa sploh temu ni tako. Res pa je, da sem “one man band” in nimam za seboj kreativne agencije, ki bi verjetno to res dražje prodala. Meni je najbolj pomembno da je naročnik zadovoljen, jaz pa grem mirne vesti zvečer spat.

  • Kaj te, poleg tvojega dela, v življenju najbolj osrečuje?

Da delam doma, sprehajam psa, uživam z mački, meditiram, nimam šefa, da si sam planiram svoj čas, da delam ne da bi to imenoval služba, da nimam več stresa, nervoze, da se mi ni treba vozit v pisarno, da nimam 30 minut malice za računalnikom. Da ko mi uspeva, ali pa če mi ne, vem da sem sam kriv.

Osrečujejo me pa tudi zanimivi projekti, sploh rad imam, ko delam projekt praktično iz ničle, izumljam zadeve. Sedaj smo začeli sodelovati s Hišo kulinarike Jezeršek , delamo food-art performance in je full zanimivo. Sem kot majhen otrok, ko delam to. Popolnoma navdušen. Pa seveda risanje po avtih in take zadeve.

  • Nasvet mladim, ki bi si nekoč želeli postati Mitja Bokun?

Največja ovira v življenju je strah. Sam sem se bal 35 let. Ni treba toliko časa čakat. Če nekaj rad počneš, delaš to s strastjo, potem denar pride. 100%. In pa: “Beseda ni konj.” To mi je prineslo veliko projektov.

  • Pet stvari, brez katerih ne bi mogel živeti?

Papirja, svinčnikov (pribora za risanje)…interneta, živali, glasbe in družine.

had predstavlja je nova kategorija zapisov v kateri bom predstavljal ljudi, ki so uspešni na svojem področju. S temi objavami želim ustvariti zavedanje, da je v Sloveniji veliko ljudi, ki niso medijsko prepoznavni in ki se ne pojavljajo na vsaki pasji procesiji in posledično jim mediji ne namenjajo toliko pozornosti. Pa vendar so ti ljudje uspešni jn prepoznavni na svojem področju tudi preko meja!