Včerajšnjo oddajo Tarča, ki je bila namenjena “vojni z mediji” te ablasti, si je vredno ogledati. V oddaji najbolj nekulturni kulturni minister Vasko Simoniti prikaže svoj modus operandi. Že povsem na začetku pove Eriki Žnidaršič: “zdej bom jaz govoril, pol pa vi”. In potem gre samo še slabše in še globje.
- Vasko Simoniti v parlamentu / A grem lahko domov? Ne bom več poslušal. Ne ljubi se mi več.
- Janez Janša je Bojana Veselinoviča označil za sodelavca pri umoru novinarja / to ni več smešno
- SDS, SMC in NSi / 38 NI ENAKO 47 / število podpisov za razrešitev Igorja Zorčiča
- Edvard Kadič je po vsem slinjenju ablasti dobil cukrček / UKOM mu bo plačal 11.500 evrov za komunikacijsko podporo
Vasko Simoniti se je na začetku oddaje postavil v vlogo urednika – urednika oddaje in urednika STA, kajti očitno v tej demokraciji, ki jo imamo sedaj je normalno, da o vsem odloča zgolj in samo ena oseba. In ker se je STA zoperstavila takšnemu početju, je sedaj na tnalu te ablasti.
Še bolj smešno je, ko se Vasko Simoniti, ki je gost v oddaji Tarča kot minister za kulturo, sklicuje na to, da lahko kot državljan komentira to kar vidi. Saj ima to pravico. Očitno Simoniti ne razume svoje funkcije in ne loči med tema dvema pojmoma, kar me sicer nič ne preseneča, saj je takšen način vse bolj pogost pri trenutnih ablastnikih, ko jih kdo opomni na to, da jim njihova funkcija ne omogoča nečesa takšnega. Potem se sklicujejo na to, da imajo kot državljani to pravico.
Ko sem poslušal njegove odgovore oz. poskus spinanja smeri pogovora sem se spomnil, da sem takšen način komunikacije že večkrat doživel. Ponavadi pri tistih ljudeh, ki niso želeli konkretno odgovarjati na vprašanja in so poskušali preusmeriti pozornost iz teme na povsem nepomembne stvari.
In Simoniti je včeraj to počel z vračanjem na povsem nepomembne stvari, ki z vprašanji voditeljice niso imele nobene povezave. No, saj nisem pričakoval, da bom dobil kakšen konkreten odgovor, sem pa pričakoval vsaj malce uglajenosti od osebe, ki je kulturni minister. Ampak glede na njegov odnos do kulture, so bila moja pričakovanja seveda previsoka.
