Slovenija je za promocijo cepljenja porabila 56.000 evrov. Za pripravo in distribucijo brošure Stali smo in obstali ob 30. obletnici Slovenije pa so porabili 125.000 evrov (65.000 tisk, 58.000 distribucija, 2.000 honorarji). To so prioritete ablasti v boju proti Covid-19. Seveda bo kriv narod za vse kar sledi. Sicer so to “uradne” številke, o neuradnih pa bomo izvedeli čez leta …
- Bi se več ljudi cepilo, če ne bi Edvard Kadič komunikacijsko podpiral cepljenje za ablast?
- Slovenija ima novega ministra za zdravje / to je Janez Polukar
- Pegasus in obisk Janeza Janše v Izraelu na sedežu podjetja NSO Group / ni naključij
Večer je pridobil informacije o strošku “propagandne brošure” ob 30-letnici Slovenije. Strošek 125.000 evrov, kot ga je ablast namenila za brošuro Stali smo in obstali ni zanemarljiv (vir). Ko ob to postavimo strošek oglaševanje, ki so ga namenili za promocijo cepljenja in znaša 58.000 evrov (vir), potem postane jasno, da jih briga za precepljenost.
Pa vendar so tudi s tem zneskom dosegli zgolj 36,6 odstotno precepljenost, kar pomeni, da so metali denar skozi okno in nagovarjali povsem napačno ciljno javnost s povsem napačnim tonom komunikacije.
Da je komunikacija te ablasti povsem napačna opozarjam že od prvega dne Covid-19 krize. Da je shizofrena komunikacija, da ni usklajena, predvsem pa, da ni zaupanja vrednega govorca je povsem jasno, vendar je žalostno pri tem, da se niso obrnili na strokovnjake za komuniciranje, ki bi jim lahko precej pomagali pri tem, predvsem pa bi jim pripravili strategijo komuniciranja in ni hudič, da ne bi dosegli boljšo precepljenost.
Ampak narod je kriv. Za vse v Sloveniji. Kako bi lahko bilo drugače, kot pa so na ablasti ljudje, ki jih dobiš z rokami v marmeladi, pa bodo krivdo poskusili prevaliti na vse ostale, ki z marmelado nimajo nobene veze.
Naslednja leta bodo leteli okosntnjaki iz omare, kot se je zgodilo pri Počivalškovih maskah in ni hudič, da ne bo Janez do takrat poskušal zamenjati državljane v Sloveniji. Državo je že ugrabil, sedaj ga čaka še zamenjava 82 odstotkov prebivalcev, ki se ne strinjajo z njim. In ja, delo te vlade ocenjuje uspešno zgolj 26 odstotkov vprašanih v zadnjih raziskavi javnega mnenja.
Na pamflet sta se že pred dnevi odzvala dr. Tomaž ČAS, predsednik Zveze policijskih veteranskih društev Sever in vojni veteran Branko Celar: Že bežen pogled na vsebino zloženke razkriva popolno nepoznavanje ali vsaj pomanjkljivo poznavanje sodobne slovenske zgodovine. Predstavljeni so samogovori «najzaslužnejših« slovenskih osamosvojiteljev, in sicer Janše, Bavčarja, Peterleta, Rupla (zakaj se je med njimi znašel predsednik državnega sveta gospod Kovšca, vedo le izdajatelji brošure).
Pri pregledu »samoocene« pripravljalcev in uvodničarjev tega pamfleta v zvezi s sprejetjem deklaracij in ustavnih sprememb, delnim odvzemom orožja Teritorialni obrambi (TO), sprejetjem osamosvojitvene zakonodaje, vlogo Demosa in drugimi vprašanji ter dogodki v procesu osamosvajanja Slovenije naletimo na mnoga potvarjanja dejstev in celo na žalitve posameznih ministrov prve slovenske osamosvojitvene vlade.
V bran sodobne slovenske zgodovine in v bran naše države Slovenije prikrojevalcem in potvarjalcem slovenske zgodovine sporočamo nekaj že večkrat objavljenih dejstev, ki so pred 30 leti krojila sodobno slovensko zgodovino:
1. Ustavne spremembe, ki so bile sprožene v letu 1987, so dale vsem republikam možnost, da poleg zvezne ustave spreminjajo tudi republiške ustave. Tako so bili spomladi 1989 pripravljeni tudi slovenski ustavni amandmaji. Na delo skupščinske ustavne komisije je posredno in neposredno vplival tudi Zbor za ustavo. Ustanovitelji Zbora za ustavo so bili Rudi Šeligo, Jožef Školč, Gorazd Drevenšek, Igor Bavčar, Ivan Oman, Franc Tomšič in Dimitrij Rupel. Zbor za ustavo je imel dve komisiji; komisijo za pripravo predlogov za spremembo Ustave Socialistične republike Slovenije (SRS) je vodil dr. Ivan Kristan, komisijo za pripravo nove ustave pa je vodil dr. France Bučar. Boj za samostojnost Republike Slovenije se je dejansko začel s tem procesom že v letu 1988, ko je Slovenija pokazala vso kritičnost že do zveznih ustavnih sprememb. V tem času je Jugoslovanska ljudska armada (JLA) pridobivala neformalni status sedme republike Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ). V tem smislu je vojaški svet JLA 25. marca 1988 organiziral zasedanje vojaškega vodstva (brez zveznega političnega vodstva), kjer je sprejel nekaj sklepov, ki so merili na pripravo vojaškega udara v Jugoslaviji.
2. Šestindvajsetega septembra 1989, dan pred sklicem slovenske skupščine, ki je imela na dnevnem redu sprejem amandmajev k Ustavi SRS iz leta 1974, je zvezno predsedstvo režiralo dramatično dogajanje v Beogradu, katerega cilj je bil razglasiti slovenske ustavne amandmaje za protiustavne. Kot navaja član zveznega Ustavnega sodišča dr. Ivan Kristan, »je šlo za orkestriran, najmočnejši politični pritisk Beograda na Slovenijo po osvoboditvi«. Usklajen napad zveznih organov na slovenske ustavne amandmaje ni uspel. Skupščina SRS je 27. septembra 1989 sprejela vse ustavne amandmaje k Ustavi SRS.
3. Sledil je poskus zamenjave slovenskega reformističnega republiškega vodstva, in sicer prek tako imenovanega »mitinga resnice«, ki naj bi v Ljubljani potekal 1. decembra 1989, organiziran pa je bil s strani srbskih in črnogorskih centralistov. Vendar ga je slovenska oblast z odloki notranjega ministra Tomaža Ertla, ki je bil podrejen slovenski vladi, prepovedala. Slovenska milica je tega dne prvič zasedla glavne komunikacijske točke na takrat še republiški meji s Hrvaško in dala vedeti, da bo šla Slovenija v prihodnje svojo samostojno pot in ne bo dovolila nasilne politike zamenjave slovenskega političnega vodstva, kot se je pred tem zgodilo v Črni gori, Vojvodini in na Kosovu. Akcija slovenske milice za preprečitev mitinga v Ljubljani je znana pod imenom »Sever«, ki ga policijski veterani vojne za Slovenijo nosijo še danes. Akcijo Sever je v javnem mnenju leta 1990 podprlo več kot 92 odstotkov državljanov Slovenije.
V nadaljevanju naj omenimo še nekaj dogodkov, nujnih za analizo poti in procesov slovenske osamosvojitve v letu 1991, ki bi jih moral poznati vsak državljan Republike Slovenije:
1. Osamosvojitev Republike Slovenije je vodilo slovensko predsedstvo v razširjeni sestavi, s predsednikom Milanom Kučanom na čelu.
2. V času od aprila 1990 je Slovenijo vodila vlada s predsednikom Lojzetom Peterletom na čelu in imenovanimi ministri, ki so poskrbeli za normativno osamosvojitev Slovenije ter diplomatsko aktivnost za priznanje Republike Slovenije.
3. Zakonodajno vejo oblasti, Skupščino Republike Slovenije, je vodil dr. France Bučar. Skupščina je 25. junija 1991 sprejela Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti RS (TUL), Ustavni zakon za izvedbo TUL ter Deklaracijo o neodvisnosti. Ti pravni akti so spremenili status Republike Slovenije iz federalne republike nekdanje Jugoslavije v samostojno slovensko državo, pred tem pa so temelje postavili slovenski ustavni amandmaji v letu 1989.
4. Slovensko milico je vodil poveljnik Pavle Čelik s svojim štabom, slovensko TO pa Janez Slapar s svojim štabom, ki sta poskrbela, da so oborožene enote milice in TO poskrbele za izvedbeni del obrambe osamosvojitve Republike Slovenije. Slovenska milica in TO sta s policijsko in vojaško oboroženo silo zavarovali in obranili (tudi s človeškimi žrtvami) politične, diplomatske in normativne rešitve, ki so našo novo državo pripeljale do osamosvojitve, ter mednarodnopravno načelo in pravico do samoodločbe, kar si nekateri narodi tudi v današnji Evropi močno želijo (na primer Katalonija, Severna Irska, Korzika).
5. Sprejem TUL, ustavnega zakona in deklaracije 25. junija 1991 ter devetih osamosvojitvenih zakonov je vzpostavil nov, drugačen status Republike Slovenije ter prekinil vse pravne vezi z nekdanjo skupno državo SFRJ. Ob tem je vzpostavil novo državno mejo med Slovenijo in Hrvaško. Prav tega dne, 25. junija 1991, je ob 20. uri slovenska milica zasedla osem mejnih kontrolnih točk (MKT) na meji z Republiko Hrvaško in vzpostavila nov mejni režim na tej meji, s slovensko mejno kontrolo. Tri MKT (Jelšane, Obrežje in Središče ob Dravi) so bile drugi dan vojne za Slovenijo, 27. junija 1991, tudi uničene.
6. Vojna za Slovenijo in prve oborožene sovražnosti JLA so se začele že 26. junija 1991 zjutraj, ko je slovenska milica skupaj s cestnimi podjetji začela postavljati mejne table z napisom Republika Slovenija in nameščati slovenske zastave na vseh mednarodnih mejnih prehodih s sosednjimi državami. Šestindvajsetega junija ob 11.10 so tankovske enote JLA iz Vojašnice Pivka zapeljale na glavno cesto v smeri italijanske meje, ob 13.15 pa so se jim pridružile tudi enote JLA iz Vojašnice Ilirska Bistrica. Tega dne popoldne so poveljujoči oficirji JLA na cestnih barikadah, ki so jih v krajih Divača, Rebrnice in Vrhpolje s pomočjo slovenske milice postavili občani, že uporabili strelno orožje, s ciljem razbitja barikad. Slovenska proslava je bila potem šele zvečer, torej v času, ko je bila Slovenija na podlagi dveh odlokov Zveznega izvršnega sveta SFRJ že v vojni z agresorjem: JLA, zvezno milico in zvezno carino.
7. Za osvajalski napad JLA na preostale dele meje z Italijo, Avstrijo in Madžarsko ter nove mejne prehode s Hrvaško se je generalštab JLA odločil naslednji dan vojne za Slovenijo. Sedemindvajsetega. junija 1991 ob 1.15 je oklepna motorizirana enota JLA prestopila slovensko-hrvaško mejo pri Metliki, tankovsko-oklepne enote so krenile iz vojašnic na Vrhniki, v Mariboru, Vipavi, iz Varaždina in drugod ter začele frontalni napad na samostojno Republiko Slovenijo po kopnem in zraku ter pomorsko blokado slovenske obale.
JLA je uspela začasno zasesti primorske, severnoprimorske in gorenjske mednarodne mejne prehode, medtem ko so mejni prehodi na Koroškem, Štajerskem in v Prekmurju (razen v Gornji Radgoni) ostali ves čas v slovenskih rokah.
8. Sedmega julija 1991 se je naposled dokončno in resno odzvala Evropska skupnost z organizacijo pogajanj na Brionih. Slovensko delegacijo je vodil predsednik Milan Kučan s sodelavci dr. Bučarjem, Peterletom in dr. Ruplom, medtem ko je bil dr. Drnovšek še vedno v funkciji člana Predsedstva SFRJ. Brionska deklaracija, sprejeta na teh težkih in zahtevnih pogajanjih, je v Sloveniji v šestih točkah ustavila vojno stanje in vzpostavila mir ter pogoje za nadaljnje sistemske spremembe, med njimi tudi umik JLA z mejnega območja (zelene in modre meje, kjer je prevzela naloge slovenska milica) in posredno umik JLA iz Slovenije 25. oktobra 1991. Na ta dan zdaj praznujemo dan suverenosti. Brionsko deklaracijo so današnji »zaslužni osamosvojitelji«, ki na pogajanjih na Brionih niso sodelovali, označili za izdajo. S tem so pokazali, da ne razumejo ne mednarodnega prava ne nove evropske politike, ki je bila od takrat naprej zelo naklonjena slovenski osamosvojitvi in njenemu priznanju ter vključitvi v OZN 22. maja 1992, ko je Generalno skupščino OZN nagovoril predsednik Slovenije Milan Kučan. Samo tako in na tak način je Slovenija »stala in obstala«, s strankarskimi pamfleti pa slovenske javnosti ni več mogoče prepričati o nasprotnem. O aferah pri preprodaji orožja, blokadah v Demosu, Depali vasi, izbrisanih, nabavi osemkolesnikov, zapornikih z Doba, napadih na STA in slovenske medije ter pravosodje in sporih z eminentnimi politiki ter strokovnjaki EU pa kdaj drugič.
V pamfletu bi lahko avtorica vsaj pravilno zapisala, koliko je bilo mrtvih na strani milice. Po vsej verjetnosti ni bila nikoli na Žalah ali v Tacnu, kjer je to jasno zapisano.
dr. TOMAŽ ČAS, predsednik Zveze policijskih veteranskih društev Sever BRANKO CELAR, univ. dipl. pravnik, policijski veteran vojne za Slovenijo